Tramvaj se jim je zdel zelo zastarel

Zadnja vožnja je bila brezplačna, prva ne

Na dan njegovega slovesa je pred mestno hišo potekala prava slovesnost, ki so jo pospremile množice Ljubljančanov. Frane Milčinski - Ježek se je za to priložnost preobrazil v cesarja Franca Jožefa in za krmilom tramvaja slednjega odpeljal v ropotarnico zgodovine. »Bila sem tukaj 20. decembra 1958. Vsi smo leteli pred magistrat, čeprav je deževalo. Enim je bilo hudo za tramvaj, nostalgični so bili za cingljanjem tramvajskih zvoncev. Zadnjo rajžo smo se vozili zastonj, to je bilo kot neko darilo Ljubljančanom,« se spominja 88-letna nekdanja voznica tramvaja Marija Cedilnik. Doda, da je bilo precej tudi takšnih, ki so trdili, da so tramvaji staromodni in glasni, ker so ropotali in cvilili. »Želeli so nekaj bolj naprednega,« pravi Cedilnikova, ki se ne spominja, kdo je v prestolnici prvi presodil, da je tramvaju odklenkalo.

Pisec Zgodovine mestnega prometa v Ljubljani Tadej Brate v svojem delu navaja, da je bil eden izmed prvih zagovornikov odstranitve tramvaja arhitekt in pozneje tudi župan Marjan Tepina. A Ljubljana v prizadevanjih po opustitvi tramvaja ni bila unikum. V tistem času so po navedbah Brateta enako počeli praktično po vsem svetu. Tem odločitvam je botrovalo tudi dejstvo, da je bil vložek v tramvajsko mrežo zaradi gradnje tirov večji kot recimo vložek v trolejbuse ali avtobuse, zato so mestni veljaki, medtem ko so tramvaji še drdrali po ljubljanskih ulicah, že vpeljevali prve trolejbusne in avtobusne proge. Brate celo navaja, da so avtobuse v prestolnico prvič pripeljali že med obema vojnama, a zaradi trde bitke s konkurenčnimi prevozniki je mestna avtobusna dejavnost beležila izgube, zato so se ji kaj kmalu odpovedali.

Kljub prvotnemu navdušenju nad trolejbusi so ti imeli pomanjkljivosti: če so vozniki zapeljali preveč vstran, je trola, ki je tekla po žicah nad vozilom in ga napajala z elektriko, padla. »Takrat smo morali sprevodniki iz trolejbusa in trolo namestiti nazaj. Za nas ženske to ni bilo enostavno, saj je bila zelo težka. Le nekateri šoferji so bili prijazni in so nam pomagali,« pripoveduje nekdanja sprevodnica Ana Pungerčič.

Nesoglasja in romantika na tramvajih

Tudi sicer odnosi med vozniki in sprevodniki niso bili vedno rožnati, zagotavlja Cedilnikova. Spominja se, da so nekateri vozniki kradli iz blagajne, medtem ko so sprevodniki skočili ven iz vozila. »Ko smo se dobili na pijači, so vozniki vedno rekli: 'Danes plačaj ti, jutri bom pa jaz.' A ko je prišel jutri, nikoli niso imeli denarja,« v smehu pripoveduje Cedilnikova. Včasih pa se je med zaposlenimi spletla tudi romantična vez. »Na razporedu sem gledala, na katerem tramvaju bom neki dan delala in zraven številke tramvaja je bil vedno dopisan še priimek voznika. Moževega priimka takrat nisem poznala, zato sem kolegico vprašala, kateri je ta. Odvrnila mi je 'Ta je ledig (samski, op. p.). Lahko je tvoj.' In že več kot 55 let je moj,« razkrije Pungerčičeva.

Čeprav Cedilnikova moža ni našla med kolegi, je bil ravno ljubljanski tramvaj kraj, kjer je spoznala svojega dragega. »Bil je miličnik in ti so se na tramvajih v uniformah lahko vozili brezplačno, zato sem ga večkrat srečevala. Nama je pa moje delo vedno delalo probleme. Vozniki smo morali delati šest dni zapored, sedmi dan smo imeli prosto. Če je kdo zbolel, smo morali vskočiti drugi, zato sva težko načrtovala dopuste,« Cedilnikovi še danes ni ušlo iz spomina, kako je mož godrnjal zaradi nepredvidenih nadur.

Potniki so voznice spoštovali

Tako Cedilnikova kot Pungerčičeva priznavata, da delo na takratnem mestnem potniškem prometu ni bilo vedno lahko. Pri delu na tramvajih in tudi na trolejbusih so se sprevodniki vsakodnevno srečevali z neplačniki vozovnic, s pijančki, z razgrajači, ki niso želeli izstopiti. Cedilnikova ne zanika, da je bilo ukvarjanje s takšnimi potniki za žensko težje kot za moške, a da so vseeno zmogle napraviti red.

»Ker smo ženske delale izpite za voznice, so nam moški kolegi to zamerili, češ zakaj se jim mešamo v posel. Potniki pa so bili veseli, ko so za volanom videli žensko, spoštovali so nas zaradi tega. Mene je v to delo pritegnila sestra, ki je delala kot sprevodnica, ampak jaz sem se želela naučiti nekaj novega in sem zato šla za voznico,« razloži Cedilnikova.

Ideja o brezplačnem javnem prometu ostala neuresničena

Boj prevoznih sredstev v Ljubljani so na koncu v sedemdesetih letih 20. stoletja po skoraj neopazni upokojitvi trolejbusov dobili avtobusi. Ker zanje ni bilo treba polagati tirov niti napeljevati električnih žic, je mestno prevozno podjetje lahko hitreje uvajalo nove proge in jih tudi spreminjalo.

V časih, ko ni bilo posebnih računalniških programov, so sheme prog risali ročno. S tem se je ukvarjal zdaj že upokojeni sodelavec Ljubljanskega potniškega prometa Miro Prelc, ki je sheme risal z ravnilom in tušem, imena postaj pa je sestavljal z lepljenjem posameznih črk. »Vsak obvoz – recimo zaradi del na cesti – sem posebej risal na roko, potem pa so to risbo časopisi ponatisnili,« se spominja Prelc, ki ima kronološko shranjene vsakokratne spremembe prog, obvoze in druge zanimive dogodke, ki so se zgodili v preteklosti Ljubljanskega potniškega prometa.

Prelc opozori, da je bil Ljubljanski potniški promet (ki je v preteklosti nosil celo vrsto različnih imen) v času Jugoslavije pravi konglomerat različnih dejavnosti. Ni se ukvarjal samo s prevozom potnikov, temveč tudi s tovornim prometom, izposojo vozil, imel je svojo taksi službo, izvajal je celo gostinsko in turistično dejavnost. Mnogi so že pozabili, da je ravno predhodnica LPP med drugim na Bledu zgradila hotel Golf in sodelovala pri gradnji žičnice na Veliko planino. Leta 1976 so v podjetju prišli na idejo, da bi bil javni prevoz brezplačen. Kako? Podjetja bi nadomestilo za potne stroške namesto zaposlenim izplačevala mestnemu prometu. A ideje niso nikoli uresničili, enako kot so neuresničene ostale večkratne pobude po ponovni uvedbi tramvaja v prestolnici.