Umik politike represiji je morda všečen, a dolgoročno nevaren trend. Seveda je pomembno, da se razjasni, kdo je pri operacijskih mizah, medicinskem materialu ali zdravilih omogočil, da igro vodijo dobavitelji, in kdo je imel kaj od tega. Prav tako bi bil skrajni čas, da kdo za spremembo tudi odgovarja za nepravilnosti. Zaradi afere operacijske mize kljub goram natančnih ugotovitev komisij ni bil kaznovan nobeden od akterjev, investicije pa se pogosto še vedno vodijo po enakih principih. Vendarle pa je to le ena od niti, ki vodijo v siromašenje javnega zdravstva in s tem vse slabše obete za bolnike.
Ti v zadnjem času na primer vse večkrat pripovedujejo o tem, da ne dobijo datuma za operacijo, na katero so jih poslali. Vse težje pridejo tudi do diagnostike in rehabilitacije, ki jo potrebujejo. V bolnišnicah dajejo vse bolj odkrito vedeti, da jim kopičenje zdravljenj, ki jim prinašajo izgubo in s tem težave, ne diši kaj preveč. Pozornosti niso deležni tisoči bolnikov, izgubljeni v vse manj dostopnem in nepreglednem sistemu, ampak le še ekscesi, na primer boji med zdravniki z vsemi sredstvi kot v primeru otroške srčne kirurgije.
Še bolj v ozadju je vsakdanjik osnovnega zdravstva, v katerem je nabav in investicij relativno malo, afere pa so zato redke. Referenčne ambulante, ki so pri tisočih bolnikih omogočile zgodnje odkritje tihih težav in s tem pravočasno ukrepanje, politika že vidi kot paradnega konja, s katerim se bo lahko hvalila pred Evropo. A v osnovno zdravstvo spada tudi skoraj najnižje število družinskih zdravnikov glede na število prebivalcev v Evropi. Prav tako zdravstveni domovi, v katerih dela bistveno manj ljudi, kot bi jih lahko glede na plačila zdravstvene blagajne.
Tudi rezultate je težko spraviti na skupni imenovalec. Mednarodne primerjave kažejo le, katera področja medicine so doslej potegnila kratko in katera so bila zastavljena dobro. Slovenija je glede na nedavno študijo na primer med najvarnejšimi kraji za novorojenčke. Glede na nedavno objavljeno študijo v Lancetu je bila leta 2012 država s tretjim najnižjim številom smrti ob porodu na svetu. A po drugi strani je Slovenija med državami z najnižjimi pričakovanimi zdravimi leti življenja. Če je zdravstvo uspešno na začetku človekovega življenja, se pozneje izkaže bistveno slabše.
Pa prihodnost? Ob vse bolj očitni eroziji v stroki, zdravstveni blagajni in civilni družbi iščejo minimum, o katerem bi lahko morda prepričali prihodnjo vlado. Ta se za zdaj kaže v vpeljevanju več tržnih principov v zdravstvo in postavljanju prioritet, ki pa lahko brez pripravljenosti za iskanje dodatnega denarja za zdravstvo hitro zdrsi zgolj v dodatno krčenje pravic. Ob tem gre razprava, kot kažejo tudi izrazito neizdelana stališča strank do zdravstva, mimo ključnih akterjev. Izmuzljiva reforma bo uspela šele, ko bo vanjo prisiljena politika.
