Indijci se želijo znebiti stigme gospodarsko zelo povprečnega, v kastni sistem ujetega naroda in poseči po najvišjih mestih med velikimi svetovnimi gospodarstvi, kjer bi po pričakovanjih izpred desetletja že davno morali biti. Naveličani capljanja za konkurenti ter neučinkovitega in napihnjenega državnega aparata, skozi katerega naj bi se v zadnjih petih letih steklo vsaj štiri do celo 12 milijard dolarjev podkupnin, so na nedavnih volitvah za petnajstega indijskega premierja izbrali Narendro Modija, brezkompromisno razvojno usmerjenega politika, ki je v zadnjih 12 letih prerodil zvezno državo Gudžarat, v kampanji pa Indijcem obljubil »več vodenja in manj javne uprave«.
Gudžarat, 60-milijonska najbolj zahodna indijska zvezna država, velja za zgled in največji približek zahodnemu svetu. Modiju je v dobrem desetletju uspelo močno znižati raven korupcije in izboljšati infrastrukturo. Nekaj podobnega želi sedaj narediti tudi za vso Indijo, že nekaj let ujeto med visoko inflacijo in nižjo rast.
Konec meteorske rasti
Razmere res niso rožnate. Cene življenjskih potrebščin tudi zaradi pomanjkanja hrane rastejo vsako leto hitreje, lani so bile povprečno višje za skoraj desetino, medtem ko je gospodarska rast v nekaj letih padla s krepkih 10 odstotkov na manj kot pet odstotkov. Najnižja rast v zadnjih desetih letih je tudi posledica premajhnih premikov pri napovedani industrializaciji. Proizvodnja prispeva komaj 15 odstotkov BDP, ki je po oceni Mednarodnega denarnega sklada (IMF) lani dosegel 1870 milijard dolarjev. V proizvodnih obratih je zaposlenih le 11 odstotkov Indijcev, pa še ti pogosto delajo v zahtevnih razmerah, v prostorih brez elektrike ali celo vode. Pri tem ne more bistveno pomagati niti izredno razvit visokotehnološki in farmacevtski sektor, ki zaposluje nekaj milijonov ljudi in prispeva k BDP približno osem odstotkov.
Še pred desetletjem smo lahko med Indijo in Kitajsko potegnili vrsto vzporednic. Indijo je krasilo mlado in po številnosti hitro rastoče prebivalstvo, visoka stopnja varčevanja in vlaganj, za zadnja je vlada namenjala tudi po 30 in več odstotkov BDP. Pod taktirko bivšega premierja in oxfordskega ekonomista Manmohana Singha je indijsko gospodarstvo v letih 2009 in 2010 raslo celo hitreje od 10 odstotkov, a ne za dolgo. Ob strmem padanju vrednosti indijske rupije, odsotnosti tujih vlaganj in stalnem vmešavanju Sonie Ghandi, populistične voditeljice na zadnjih volitvah poražene stranke Indijski nacionalni kongres, je priznal, da mu je spodletelo. Danes je tako jasno, da je resno napredovala le Kitajska, medtem ko Indija ni izpolnila svojega gospodarskega potenciala. Njeno gospodarstvo je danes skoraj petkrat manjše od kitajskega in Indijci so na zadnjih volitvah jasno pokazali, da pričakujejo mnogo več.
Nov začetek
Modi se izziva ni ustrašil in v svojem slogu samozavestno napoveduje rast tujih neposrednih vlaganj, ki jih je tako uspešno privabil pred svoj domači prag v Gudžarat. A zato bo moral spremeniti zakonodajo, ki ščiti številne sektorje pred »interesi tujcev«. Zaradi destimulativnega okolja, delno tudi krize, je Indija od leta 2008 do 2012 izgubila skoraj 22 milijard dolarjev tujih neposrednih vlaganj. Leta 2012 je dosegla le še 25,5 milijarde dolarjev ali skoraj petkrat manj kot Kitajska (121 milijard dolarjev). Trgi očitno verjamejo, da bo Modiju uspelo, od lanske napovedi kandidature je indijski osrednji borzni indeks Sensex zrasel za več kot 35 odstotkov, zanimanje tujih vlagateljev pa naj bi že prvo leto Modijeve vladavine prineslo v Indijo 60 milijard dolarjev svežih investicij. Seveda bo morala ob tem tudi Indija pospešiti lastna vlaganja v infrastrukturo in energetiko. Kar okoli 300 milijonov Indijcev denimo nima rednega dostopa do električne energije.
Morda kmalu ne bodo imeli dostopa niti do posojil. Strokovnjaki namreč opozarjajo na izrazito negativne trende v indijskem bančnem sektorju. Obseg slabih posojil v indijskih državnih bankah se je v dveh letih zvišal z 2,1 na 5,2 odstotka, pri čemer naj bi bilo mnogo slabih posojil v bilancah skritih. Kljub konstantnim dokapitalizacijam državnih bank naj bi te tako letos potrebovale še za vsaj pet odstotkov BDP kapitalskih injekcij. In tu pridemo do neurejenih javnih financ. V zadnjih šestih letih indijski javnofinančni primanjkljaj ni bil nikoli manjši od sedmih odstotkov BDP. Ob neučinkovitem in potratnem državnem aparatu ter slabi davčni zakonodaji Indija že od leta 1947, ko se je osamosvojila izpod britanske vladavine, ni pridelala proračunskega presežka, temveč živi konstantno »na kredit«. Ena ključnih nalog Modija je tako tudi večji davčni izplen. V državi s skoraj 1,3 milijarde prebivalcev jih na primer samo tri odstotke plačuje dohodnino. Če se bodo uresničile napovedi analitikov, se bo to zagotovo spremenilo, saj naj bi indijski trg dela pod njegovo vladavino zrasel vsaj za tretjino.
Pred dnevi je Modi opozoril, da bo reševanje gospodarskega nerada Indije terjalo številne težke odločitve. »Zavedam se, da lahko moji naslednji koraki ogrozijo neizmerno naklonjenost, ki mi jo je izkazala Indija,« je dejal in samozavestno dodal: »A ko bodo rojaki uvideli, da moji ukrepi prinašajo finančno stabilnost, me bodo znova vzljubili.«
