»Cirkus je lahko marsikaj. Če pa v vaš kraj pride Klovnbufova karavana, potem je nekaj gotovo – to je cirkus!« Velik zalogaj cirkusa je po zaslugi zavoda Bufeto pretekli konec tedna že razveseljeval Novo mesto – z interaktivno cirkuško povorko, dvema gledališko-cirkuškima predstavama in delavnico Mala šala cirkusa. »V Novem mestu smo že večkrat gostovali s predstavami, s karavano pa smo jih obiskali prvič. Zdi se nam, da nas imajo radi,« pravi Natalia Sultanova iz Zavoda za razvoj cirkuško-gledaliških umetnosti Bufeto.
Umetnost, ki ne ločuje
Vendar cirkus ni samo atraktivno, ampak tudi kakovostno preživljanje časa, saj je klovn po besedah Natalie Sultanove pomemben simbol svobode. »Menim, da pravo otroštvo, odraščanje in nadaljnji razvoj človeka kot svobodne osebe brez cirkusa in klovna sploh niso mogoči. To je namreč prvo srečanje z drugačnostjo in njenim sprejemanjem. Ko si nadenemo masko, si dovolimo biti bolj sproščeni.« Cirkus je univerzalna umetnost, kjer se publika ne deli na intelektualce, otroke, odrasle, revne ali bogate. »Brez klovna bi človek veliko izgubil,« trdi Natalia Sultanova.
Z možem Ravilom sta v Slovenijo kot diplomanta Akademije za cirkuške umetnosti v Moskvi pripotovala pred približno dvajsetimi leti in od takrat poskušata dokazovati, da klovni niso samo pustne šeme. »Cirkus, to je 'podn', so nama rekli ljudje, ko sva začela s klovnovskim gledališčem v Sloveniji. In kako sta sploh lahko diplomirana klovna in cirkuška igralca? Če se za pusta našemiš, ali nisi takrat klovn?« se spominja odzivov ljudi. A morda jima je končno uspelo prepričati slovensko javnost, da je tudi sodobni cirkus resno in profesionalno gledališče: zavod Bufeto je namreč lani prejel nagrado zlata paličica za klovnovsko predstavo Luna na cesti, zgodbo o pozabljenem klovnu, ki se ponoči sprehaja po praznih mestnih ulicah; uprizorili so jo v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem.
Novo obdobje cirkusa
Po novomeškem uvodu bo karavana svojo pot zdaj nadaljevala v Murski Soboti (to soboto), 29. in 30. junija bo razveseljevala Izolo, teden dni pozneje Slovenj Gradec, svoje potovanje pa bo sklenila s tridnevnim gostovanjem v Celju (od 11. do 14. julija), nato pa bo sledil še sedmi mednarodni gledališko-klovnovski festival Klovnbuf! septembra v Ljubljani.
Omenjeni festival se je razvil iz preproste želje pokazati javnosti, da tudi Slovenija premore kvalitetno cirkuško gledališče. »Klasični cirkus s šotorom in živalmi izumira, spremenili so se časi in pogled na stvari. Toda mladi ljudje se zanimajo za žongliranje, akrobatiko in klovne. Pojavil se je novi cirkus, ki ni več vezan na šotor, se odpoveduje dresuri živali in se bolj naslanja na dramaturgijo.« Cirkus torej ni izginil, samo prehaja v neko drugo obdobje, ugotavlja Natalia Sultanova. »Prej je bilo recimo v Italiji 20 profesionalnih cirkusov, zdaj pa je tam približno 400 cirkuških skupin. Podobni trendi se kažejo povsod, počasi pa prihajajo tudi k nam in v zavodu Bufeto se trudimo, da bi pomagali pri tem razvoju. Kajti obstaja scena, ki potrebuje kvalitetno mentorstvo.«
Tako je nastal Bufetov izobraževalni program Laboratorij smeha, kjer nastajajo tudi predstave, ki jih lahko obiskovalci vidijo v Klovnbufovi karavani. Te so skupaj z delavnicami najbolj privlačne za otroke, ki se lahko preizkusijo v vseh klovnovskih in cirkuških veščinah, tisti bolj vztrajni pa bodo lahko na končni postaji v Celju sodelovali tudi pri produkciji zaključne predstave. »Sodeluje lahko vsak, ki si tega želi in je pripravljen nekaj dni hoditi na delavnice. Predstava bo v celoti nastala v tistih nekaj dneh.«
Ne delajo pretiranega hrupa
Ob lastni produkciji pa zavod Bufeto vsako leto povabi tudi tuje goste – letos je to duo Compagnia Nando e Maila iz Italije, ki je nastopal tudi že na mednarodnem festivalu sodobnega cirkusa v Brescii in na bienalu v Benetkah, karavani pa se bosta umetnika Ferdinando D'Andria in Maila Sparapani s predstavo Koncert ljubezni pridružila v Murski Soboti in Izoli.
»V naših najbolj divjih sanjah bi s karavano okupirali vse mesto. V resnici ga poskušamo vsaj simbolno zaobjeti, sprožiti domišljijski proces in ustvariti posebno atmosfero z nevsiljivimi malenkostmi.« Ne delajo pa pretiranega hrupa, z mestom poskušajo dihati in se mu prilagoditi, še pravi Natalia Sultanova. Pa tudi če samo z nasmehom nekomu, ki se ustavi, pogleda dogajanje in gre naprej. »Še vedno pa smo gledališče na ulici, odzivamo se na vsakodnevne dogodke, moramo se! Klovn ni vedno samo tisti, ki razveseljuje, ampak si dovoljuje biti kritičen do nekega tabuja. Čeprav gradimo na klasični podobi klovna in cirkusa, ne smemo biti mrtva lupina včerajšnjega dne.«
