Bernhard se je še posebno rad loteval politikov: med drugim zanj politiki, ki obvladujejo državo, niso pravzaprav nič drugega kot grobarji države. Edina prava moč, ki jo imajo, je moč, da uničijo državo. In tudi poslanci ne počnejo drugega, kot da ubijajo državo. Kar so zgradili umetniki in znanstveniki, tako Bernhard, to politiki uničijo. Umetniki vsak dan ustvarjajo svet, tako Bernhard, in politiki ga vsak dan uničijo.
Bernhard je v svojih govorih izrekel še vrsto drugih, radikalno ostrih besed o raznovrstnih protagonistih bizarne igre družbene moči, v svojih literarnih besedilih pa je nanizal ves register grotesknih opisov in parodičnih definicij, ki zadevajo in razgaljajo bistvo sodobnih politikov ter številnih drugih akterjev družbene in ekonomske moči. Čeprav je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril od začetka šestdesetih do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in čeprav v svojih delih črpa predvsem iz tedanjih avstrijskih razmer, se zdi, kot da bi v kakšni od svojih grotesknih literarnih analiz stanja duha časa avstrijskih sedemdesetih hkrati s futurističnim darom natančno prepoznaval tudi podobo slovenske današnjosti, ki mnogo bolj kot na urejeno družbo spominja na vzorčni model za entropijo družbe.
Dobro, odkar so bogovi prepustili mesto človeku, gredo stvari navzdol, to že vemo. V judovsko-krščanski tradiciji že začetek ni bil kaj prida obetaven: še preden se je Mojzes vrnil s srečanja na vrhu, tako rekoč s sestanka iz oči v oči z Bogom, in prinesel v dolino zakone v obliki desetih zapovedi, je njegovo ljudstvo v dolini že odvrglo vse norme, začelo zganjati traparije, zapadlo v brezglavo malikovanje in začelo častiti zlato tele.
Tudi pri grških izvirih zahodne civilizacije prevod vzvišenega višjega reda v nižje človeške sfere ni bil nič srečnejši. Če je bil Zevs še lahko brezpriziven varuh in garant prava, zakonov in državnega reda, so njegovi človeški nasledniki, ki jim dolgujemo atensko demokracijo, s pravom in zakoni ravnali že mnogo bolj poljubno. Tudi in celo Sokrat, za katerega je delfsko preročišče razglasilo, da je najmodrejši od vseh ljudi, je postal žrtev sodržavljanov in poljubnega razumevanja zakonov demokracije, pravil in prava in je bil obsojen na smrt z zastrupitvijo. Svojo usodo je sprejel s stoičnim mirom, kot bi pravzaprav brez besed hotel povedati, da od ljudi načeloma ne gre pričakovati razumnih odločitev, tudi kadar se sklicujejo na napisana ali nenapisana pravila.
Kot vemo iz zgodovine, je bilo z vladarji in politiko v veliki antični rimski civilizaciji, ki je ne nazadnje z rimskim pravom postavila okvir kasnejši evropski pravni kulturi, še slabše: cesarji od Tiberija in Nerona do Kaligule so prototip za despotske, paranoidne, megalomanske, brezobzirne vladarje, ki jih je kasnejša evropska zgodovina polna, rimski senat pa je bil na svoji senčni strani gojišče spletk in brezobzirnega boja za vpliv.
Tudi krščanski srednji vek je zakladnica primerov, da tudi od Boga dana oblast ne prinaša a priori pravičnih in modrih vladarjev. Še nespornega zvezdnika križarskih vojn in angleškega kralja Riharda Levjesrčnega, ki je znal bolj malo angleško, sta mnogo bolj zanimala boj za moč in oblast kot kakšen ideal pravične, urejene družbe. V mladosti je koval oborožene upore proti kraljevskemu očetu, med svojim vzvišenim poslanstvom voditelja zahodnih krščanskih vojsk je na poti do Svete dežele mimogrede, za kraljevski hobi, stolkel in si podredil kakšno od manjši krščanskih dežel, s Saladinovim bratom pa se je pravzaprav razumel bolje kot s svojimi evropskimi krščanskimi konkurenti.
Sicer pa je čas od Boga (ali Kominterne) danih vladarjev že zdavnaj minil, to je mesec dni pred volitvami dobro ponoviti tudi v Sloveniji. Zgodovina, tudi slovenska, je izčrpala nabor vladarjev in politikov z eshatološkim, vzvišenim, nadzemeljskim poslanstvom. Danes ne potrebujemo nikogar, ki bi nas popeljal v obljubljeno deželo, kapitalistično slaščičarno, sveto slovensko carstvo, v tretjo, četrto ali peto republiko ali carstvo komunistične idile severnokorejskega tipa z mehko hipijevsko vsi-se-imamo-radi korekturo. Ne potrebujemo niti kakšnega slovenskega Vaclava Havla ali Joséja Mujico (čeprav ne bi škodila). V politiki potrebujemo povsem običajne ljudi z osnovno etiko in zavestjo, da mora biti politika dejavnost v dobro soljudi in širše skupnosti ter da je osnovna in edina naloga politika, da to dejavnost opravlja korektno in z zavestjo, da so ga ljudje izbrali zato, da servis države deluje dobro in nemoteno, skupnost, ki živi v tej državi, pa ohranja in razvija svojo kulturno identiteto, po kateri se loči od drugih. Za začetek bo to dovolj, če nočemo, da dolgo, vroče poletje povzroči hud jesenski glavobol.
