Pred nekaj manj kot desetimi leti sta Ana Cecilia Prenz Kopušar in Dušan Kopušar iskala hišico na Gorenjskem. Takšno za oddih, za počitnice, za vikend. Ona profesorica, on maser, oba živeča v Trstu, sta našla 300 let staro, že skoraj povsem razpadlo hišo, stisnjeno v središče Kamne Gorice, mimo katere teče čudovita »reka« (potoček, ki je nekdaj služil kot dovod vode do kovačij), in do katere se lahko pride le skozi ozke uličice te čudovite vasice v Lipniški dolini, ki je marsikdaj po nemarnem v senci bližnje, a mnogo bolj znane ter kulturno zaščitene Krope.
Ljubiteljski restavrator
Dušan je očitno res spreten s prsti. Ne le poklicno. Kar je naredil sam, z lastnimi rokami, iz razpadajoče stare hiše, je vredno vsega občudovanja. Pozoren na vsako malenkost, z občutkom za ohranjanje kulturne dediščine, z neverjetno predanostjo malim obrtniškim delom in s posluhom za zgodbe, ki jih nosijo predmeti, je hiši vdihnil dušo. Vse skupaj pa je z argentinsko umetnostjo in umetnostjo tanga sredi od vsega odmaknjene Kamne Gorice nadgradila Ana Cecilia. Navdušujoče!
Ana Cecilia sicer že zaradi profesure veliko časa preživi v Trstu, tam študira tudi njun sin Felipe Prenz Kopušar, ki kot virtuoz na violini tvorno sodeluje pri projektih zanimive argentinsko-jugoslovansko-italijansko-slovenske družine. Starejši Jure Kopušar je igralec, v zadnjem času pogosto zaseden v predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega, in tudi on je del zgodbe La Case de Kamna, kot so Prenz-Kopušarjevi poimenovali hiško sredi Kamne Gorice. Ceciliini starši so tudi del zgodbe: pri 90 letih plešejo tango za užitek in zgled mlajšim obiskovalcem. Juan Octavo je bil s svojo avanturistično zgodbo o tem, kako je iz Beograda kot znani prevajalec odšel z dojenčkom (Cecilio) nazaj v Argentino, zaradi preganjanja »kulturnih demokratov« pa je bil prisiljen priti nazaj in se nastaniti v Trstu, »krivec« tudi za zgodbo Cecilie in Dušana, ki pa je zdaj že več časa na Gorenjskem (tu ima tudi službo) kot v Trstu. Pravi razlog za to izveste nekoliko pozneje.
Nista nora, sta »le« predana
Zakaj Kamna Gorica, zakaj to počneta? »Ker sva malo nora,« brez zadržkov pove Cecilia. Ne, Cilka je v teh krajih še ne kličejo, saj se njeno ime v španščini izgovori »Sesilija« in potem hitreje kot na Cilko pridejo na Sicilijo... Čisto zares pa seveda nista nora, pač pa predana življenju. Ko beseda nanese na denar in prostovoljstvo ter dejstvo, da so vsi njuni kulturni dogodki brezplačni in da sta vse, kar sta naredila, naredila prostovoljno, hitro pridemo do filozofske debate o smislu življenja, ki je za nekatere najnovejši BMW, za druge pa obisk svetovno znanih pisateljev, članov PEN, ki vsako leto z veseljem pridejo k Cecilii in Dušanu v Caso de Kamna in jih prav nič ne moti, še veseli so, če lahko prespijo, pa četudi na skorajda »skupnih« ležiščih na podstrešju hiše.
In tu so iskre v očeh Dušana, ko ti razkaže hišo in ko ti pripoveduje zgodbe, ki so stisnjene med stenami in vgravirane v stare lesene oboke, okvirje oken, ki niso naravnost, črno kuhinjo, ki ni več črna, omaro, kjer ni več črvov, svetilko, ki ne sveti, je pa lepa, in tako naprej. In pove, da zdaj prevajata Linharta v španščino. Zakaj? Zelo preprosto – ker še ni preveden! Za koga? Za ljudi!
Mežnarija bo kulturni center
Nista ostala neopažena. In ne več edina. Sta kot prva gibalca kulturnega in družabnega razcveta Kamne Gorice. Dejavno je kulturno društvo, celo občina tam daleč v Radovljici je opazila zanos ljudi v Lipniški dolini. In pa seveda domača fara in njen župnik. Pa pridemo do najnovejšega projekta – obnove mežnarije! Kar je seveda glavni razlog za to, da je Dušan večino časa v Kamni Gorici. Spet prostovoljno, spet z lastnimi rokami, spet počasi in s predanostjo, tokrat še ob pomoči somišljenikov.
Da bo mežnarija postala javno dobro. Z muzejem in prostorom za prireditve. Z muzejem o Kamni Gorici in njenih velmožeh? Pa saj Kamna Gorica nima drugega kot spuščanje barčic na gregorjevo... Kako napačno mišljenje! Kaj pa znani slikar Langus in zgodbe o Josipini Turnograjski ter njenem možu Lovru Tomanu, poslancu na Dunaju, ki je poskrbel za železnico v teh krajih? Žena slikarja Langusa se je tako in tako rodila v današnji Casi de Kamna. Prešernov bratranec je imel gostilno v Kamni Gorici, Langus je naslikal vse Prešernove sodobnike, le Franceta ne. Zakaj? Boste izvedeli, pa verjetno ni treba ugibati, da je posredi ženska, kajne.
Obnovljeno mežnarijo z muzejem, črno kuhinjo, sobo za prireditve in prostori za goste bodo odprli na vaški farni praznik sv. Trojice v nedeljo – po maši, seveda. Z obvezno gledališko predstavo. Pa še nekaj. Turistični avtobus iz Radovljice do Krope se je vse do letos peljal mimo Kamne Gorice. Zdaj se bo ustavil. Že samo ta podatek je dokaz o velikem dosežku družine iz Case de Kamna.
