Kljub dramatičnemu naslovu Težke odločitve (Hard Choices) Hillary Clinton pisanje začne zelo klišejsko: »Vsak ima pred seboj težke življenjske odločitve. Ampak prav te so bistvo življenja. Šele izbire in način, kako se z njimi soočimo, nas oblikujejo v takšne ljudi, kot moramo biti.«
Eno od poglavij, Napad na Bengazi, je »po naključju« enajst dni pred včerajšnjo uradno objavo knjige pridobil časnik Politico. Uporniški napad na ameriško diplomatsko misijo v drugem največjem libijskem mestu se je zgodil med njenim ministrovanjem, 11. septembra 2012, in je edini oprijemljivi argument, ki ga republikanska stranka uporablja za prepričevanje volilcev, zakaj Clintonova ne sme postati naslednja ameriška predsednica. V knjigi opisuje dogajanja, povezana z napadom, in zapiše, da je takoj upoštevala 29 ugotovitev in priporočil preiskave o napadu (kar se v preteklosti, tudi pod republikanskimi administracijami, ni zgodilo pogosto).
»Kot nekdanja senatorka spoštujem vlogo kongresa pri nadzoru oblasti,« piše Clintonova, »a mnogi kongresniki kot pokvarjene plošče vedno znova sprašujejo ista vprašanja, na katera naj nikoli ne bi odgovorila. A obstaja razlika med neodgovorjenimi vprašanji in odgovori, ki jih nočeš slišati.«
Najverjetnejši razlog, da je poglavje v javnost pricurljalo prej, je, da se prah do izida knjige nekoliko poleže in pozornost dobijo drugi zapisi. »Ta knjiga je, glede na čas, odlična priložnost, da se Clintonova javnosti učinkovito prikaže točno tako, kot želi,« ugotavlja Naomi Berlin, specialistka za politične kampanje in komuniciranje. »Njeno ime, ugled in dosežki v razdeljeni državi trenutno kotirajo tako visoko, da bi lahko kljub navadi Američanov, da po dveh mandatih zamenjajo politično pripadnost predsednika, nasledila Obamo.«
Očitki, da ne pove vsega, kar ve, na Clintonovo padajo predvsem zato, ker se zaradi hudega padca nekaj časa ni udeleževala kongresnih zaslišanj v primeru Bengazi. Takoj po padcu so jim dodali opazke, da je za položaj, ki ga naskakuje, prestara in ne dovolj dobrega zdravja. Trenutno jih šteje 66, predsednica bi postala pri 69, toliko jih je ob nastopu funkcije štel le še Ronald Reagan. A prav ob medijski promociji nove knjige Clintonova tudi sama dela napake – ko lahkotnejšim medijem pripoveduje, kako se je počutila ob smrti matere med ministrskim mandatom, ob poroki hčere Chelsea, ob tem, da bo kmalu postala babica. In ko ne pozabi tudi slikovito opisati, kako z možem Billom rada brezdelno posedata po hiši in gledata po več delov kultne nadaljevanke Hiša iz kart hkrati. Zato predvsem iz republikanskih vrst prihajajo okrepljene parole, da si ZDA na vrhu ne morejo privoščiti babice.
Toda Clintonova v prvi vrsti vendarle dokazuje, da natančno ve, kaj počne. Pred izidom svoje nove knjige je namreč v javnost »po naključju« pricurljal tudi del, ki opisuje napore ob dolgoletnem reševanju zajetega vojaka Bowa Bergdahla. »Privoliti v pogajanja s talibani je zalogaj, ki ga je težko pogoltniti po toliko letih vojne,« je zapisala, v intervjuju takoj po vojakovi rešitvi pa odločitev predsednika Obame o menjavi ujetnikov, ki sicer močno razburja Američane, podprla. Ni pa v knjigi podprla vsega, kar (ji) je v svojem prvem mandatu ukazal njen šef. Med drugim zavrnitve pomoči zmernim sirskim upornikom.
Berlinova ugotavlja: »Ve, da lahko volitve leta 2016 obrne v nekakšen referendum o učinkovitosti dveh mandatov Obame. Nova politična dinastija na ameriškem prizorišču, družina Clinton, je namreč s svojimi fundacijami in navezavami postala tako vplivna, da jo vsi prepoznavajo kot popolnoma nasprotno od (hladnega in formalističnega) Obamovega kroga. Clintonovi še vedno veljajo za karizmatične in učinkovite.«
Nekdanja prva dama, newyorška senatorka in državna sekretarka v novem knjižnem delu uradno ni napovedala kandidature za ameriško predsednico. »Pred mano je še ena težka odločitev,« je zapisala.
