Dva tedna bodo predstavniki Slovenije in Hrvaške petim sodnikom arbitražnega sodišča predstavljali svoje argumente in spodbijali trditve druge strani o poteku 670 kilometrov dolge kopenske meje, o meji na morju in o stiku Slovenije z odprtim morjem. Ustna obravnava se bo končala v petek, 13. junija, kar bi lahko že bil konec procesnega postopka pred sodiščem.
Priprave na ustni zagovor pred sodiščem je slovenska stran začela leta 2010 po potrditvi arbitražnega sporazuma. »Če smo tekli maraton, smo zdaj v ciljni ravnini,« je dejal slovenski predstavnik. V Haagu bo skupaj z diplomati, varnostniki in drugimi približno tridesetčlanska slovenska delegacija. Pred sodiščem bodo Slovenijo zastopali agentki Simona Drenik in Mirjam Škrk ter odvetniki Alain Pellet, sir Michael Woods, Rodman R. Bundy in Daniel Müller, v ekipi so še štirje njihovi pomočniki ter hidrografi, kartografi in drugi člani skupine za zagovor pred sodiščem. Delo so si med seboj razdelili tako, da je vsak posebej osredotočen na enega od osmih sklopov mejnega vprašanja.
»Praksa je vse bolj ta, da je obravnava javna«
Urnik ustnega zagovora je po neuradnih informacijah takšen, da bodo pred sodnike najprej stopili hrvaški predstavniki, in sicer prihodnji ponedeljek in torek, po prosti sredi pa bodo v četrtek in petek na vrsti slovenski predstavniki. Potem naj bi sodišče premlelo slišano in pripravilo vprašanja za obe strani, drugi teden pa naj bi se ponovil enak urnik kot prvi teden. Izvedeli smo, da udeležbo na enem od zasedanj sodišča prihodnji teden načrtuje zunanji minister Karl Erjavec.
Arbitražni sporazum določa, da je postopek pred sodiščem zaupen. Slovenija je sicer predlagala, da bi bila ustna obravnava pred sodiščem odprta za javnost in da bi javno objavili tudi memorandume, v katerih sta državi opredelili svoj pogled na potek meje, argumentacijo in dokumentacijo. Hrvaška se s tem ni strinjala. Če bi se, bi bilo treba arbitražni sporazum spremeniti. »Razočaran sem, da ustna obravnava ne bo javna. Vse bolj se namreč uveljavlja praksa, da ljudje obravnave lahko spremljajo v živo in morda celo sodelujejo z dodatnimi dokazi, če se zavedo, da imajo morda kakšen dokument ali podatek, ki ni razviden iz dokumentacije,« pravi pravni strokovnjak Marko Pavliha. Pomen ustnega zagovora pred sodiščem pa je za obe stranki ta, »da se uporabi dokazna sredstva, za katera ocenjujejo, da so še potrebna za dodatne razjasnitve vprašanj«, dodaja Pavliha.
Ustni zagovor bo potekal pred petimi arbitražnimi sodniki. Sodišče sestavljajo njegov predsednik, Francoz Gilbert Guillaume, Nemec Bruno Simma, Britanec Vaughan Lowe ter nacionalna arbitra Slovenec Jernej Sekolec in Hrvat Budislav Lukas.
Slovenija in Hrvaška sta arbitražnemu sodišču februarja lani najprej poslali vsaka svoj pisni memorandum z argumentacijo in dokumentacijo lastnih stališč o poteku meje. Novembra sta podali pisni odgovor na memorandum druge strani, marca letos pa še protiodgovor. S tem je bila pisna faza končana in zdaj je na vrsti ustna obravnava, ki bo potekala v Palači miru v Haagu na sedežu Meddržavnega sodišča.
Določa se vsa meja
Razsodbo sodišča je mogoče pričakovati v enem letu, ko naj bi državi od sodišča dobili zemljevid in koordinate poteka meje. Kot določa arbitražni sporazum, ima sodišče tri naloge. Prva je ta, da mora določiti potek celotne meje na kopnem in na morju (Piranski zaliv). Kar zadeva kopensko mejo, mora torej določiti potek na vseh 670 kilometrih in ne le pri spornih točkah, ki so bile v preteklosti najbolj izpostavljene. Kopenska meja nikoli ni bila zapisana v pogodbo o državni meji med Slovenijo in Hrvaško, čeprav so meddržavne komisije, ki so ugotavljale stanje na terenu, potrdile, da velika večina meje ni sporna. Po ocenah poznavalcev bi se lahko po določitvi kopenske meje na »drugi strani« znašlo največ sto ljudi. V sporazum sta kopensko mejo poskušala zapisati premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan. Njuna pogodba iz leta 2001 je sicer najbolj znana po tem, da je določila stik Slovenije z odprtim morjem po tako imenovanem dimniku oziroma pasu odprtih voda. Vendar je bil v sporazumu, ki ga je Hrvaška kasneje zavrnila, zapisan tudi celoten potek kopenske meje in meje na morju.
Druga naloga sodišča je določiti režim za uporabo ustreznih morskih območij (pasov in con), tretja pa, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Takšen stik je po besedah zunanjega ministra Karla Erjavca »vitalni interes Slovenije, ki je izjemnega pomena za potrditev našega geostrateškega položaja«. Slovenski parlament je lani ob burnem notranjepolitičnem dogajanju zaradi arbitraže sprejel celo sklep, v katerem piše, da bi Slovenija odločitev arbitražnega sodišča, »ki ne bi zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem« in torej ne bi predstavljala »uresničitve vitalnega interesa« Slovenije, štela za nasprotno z mandatom sodišča. Izjava po splošnem prepričanju strokovnjakov nima pravne teže.
