Zvezdniško presenečenje
Premierni nastop supertria Blade Runner v mestu še ni pomenil razprodanega koncerta. Zbralo se je približno 400 obiskovalcev različnih generacij in fanovskih pripadnosti, ki so jih izdajale majice z napisi. Vstopnice so bile za tovrstno muziko pregrešno drage, 40 dolarjev na dan koncerta. Trio, ki občasno nastopa skupaj, je pred leti zbral skupaj saksofonist in skladatelj John Zorn, z njim pa združujeta moči raznovrstni basist in producent Bill Laswell in bobnar Dave Lombardo (član metalcev Slayer in skupine Fantomas). Po navadi takšne zasedbe zvezdniškega alteresteblišmenta ne skujejo nič dobrega, toda začetno skepso je enourni glasbeni udar, ki je počival na kolektivni improvizaciji, stopil kot aprilski sneg. Vsak je vzel nekaj iz svoje bogate malhe: Zorn predirnost saksofonskih vpadov, gosto mešanico zametkov melodije, vodenje kolektiva in osebnega podpisa v odrezavih »duck calls«, Laswell ambientalne širjave, debel in gibljiv basovski zven, Lombardo pa enkratno kombinatoriko masivnosti bobnarskih rafalov in niansirane igre na činelah. Zadnji neprekinjeni del je bil odprta arhitekturna tvorba komada, ki je filmično montiral skupaj raznorodne glasbene elemente. Navdahnjeno »sveto trojico« je nagnal v totalno atako, razdajanje in bučno stopnjevanje. Konec je dejansko obstal odsekan, brez sape, izvršen. Glasbeniki, ki so desetletja širili glasbene robove in jih potiskali v »mainstream«, so uprizorili impresivno, koherentno predstavo brez popuščanja – impresivno presenečenje.
Obisk štiridnevnega festivala hrupa v »tihem skednju« v Bushwicku, prostoru, ki spominja na skvoterske špelunke in ga je na noge kot bivalni, galerijski in koncertni prostor iznajdljivo postavila združba mladih ustvarjalcev, zanj zbirala denar in vložila lastnega, ne bi mogel biti bolj kontrasten. Toda zaprta domačna scena, mala nojzerska vseameriška družinica, kjer se poznajo vsi, ne pomeni nujno, da gre predstavljeno čez tisto, kar so ponudili prej omenjeni razvpiti veterani. Silent Barn je zanimiv in živ robni plac za ustvarjanje povezane majhne scene, na videz podobne tistim, v katerih sta svoje delala Zorn in Laswell pred tridesetimi leti, na drugem koncu mesta, v drugačnih časih.
Obrazi sodobnega hrupa
Četrti festival Ende Tymes z ambicioznim delovnim naslovom »festival hrupa in eksperimentalne osvoboditve« je trajal štiri noči zapored od osmih zvečer do zgodnjih jutranjih ur. Vsak dan je nastopilo okrog deset nastopajočih, vsak z dvajsetminutnim, največ polurnim programom. Navit program v pregreti sobi za sto glav je potekal brez zamude, osupljivo točno po scenosledu. Z nojzom kot širokim in hkrati ozko zamejenim glasbenim poljem je zadnja leta tako, da vedno pripravi kaj nepričakovanega, a njegov osrednji del je tudi predvidljiv, kanaliziran, dolgočasen. Če povzamemo videno in slišano: ogromno rabe prenosnih računalnikov in elektroinženiringa, na dromečem tonu počivajoče muzike, pritiskanja na ušesno bolečino, poudarjanja zvočne igre alikvotov. Kakor po pravilu so bili bolj vznemirljivi tisti nastopi z več arhaičnimi elementi. Osemdesetletni pionir newyorškega minimalizma in radikalne zvočne redukcije Phill Niblock je spustil kos, ki je počival na zrnatem zvoku viole da gamba in ga v trajanju širil do točke, kjer se uho sooči z imaginarnim slišanjem divje široke palete barvnih nians. Performans dua Pedestrian Deposit z ozvočenim violončelom in objekti je med zagretimi sprožil pravi pankovski pogo. Pravo kompozicijsko miniaturo je zložil odličen »folk« duo Marcie Bassett in Samare Lubelski z elektronsko obdelano igro na violini in »preparirani lap steel« kitari. Drugi kitarist iz Chicaga, naprednjaški prismuk Bill Nace, je v dvojcu s čelistko in mikserko zvoka MV Carbon dal najboljši dvajsetminutni kos na festivalu med tistimi, ki niso strogi elektrofoniki. Brutalno zares je svojo zvočno steno postavil Kevin Drumm, tradicijo inventivnih japonskih čudakov je suvereno predstavil veteran Hiroshi Hasegawa.
Skedenj, ki na »belem robu« mesta noče biti tiho, je zanimiv socialni prostor. Koliko je v njem eksperimentalnega osvobajanja, pa bo pokazal šele čas in trše socialne preizkušnje. Vendar obeta.
