Navdušenje po izredno hitrem razmahu pridobivanja zemeljskega plina in nafte iz skrilavcev, ki je ZDA v nekaj kratkih letih izstrelil med največje energetske velesile, se hitro seli tudi na druge celine. A prav tako tudi opozorila pred okoljskimi tveganji, ki jih prinaša tehnologija pridobivanja nafte in plina iz skrilavcev s hidravličnim lomljenjem.
Energetske družbe v procesu hidravličnega lomljenja oziroma frakturiranja (hydraulic fracking) v vrtine pod ekstremnimi tlaki izstrelijo na milijone litrov mešanice vode, peska in kemikalij, s čimer lomijo in delajo razpoke v plasteh skrilavca, skozi katere priteče na površje nafta ali zemeljski plin. Odpadna voda ostane največkrat kar nekaj kilometrov pod zemljo, od koder se s posedanjem kamninskih plasti pogosto vrača na površje in povzroča težave predvsem z onesnaževanjem podtalne vode, ki je v okolici vrtin pogosto »obogatena« z metanom in različnimi kemikalijami, tudi benzenom, ki je za ljudi strupen. Frakturiranje naj bi posredno onesnaževalo tudi zrak ali celo povzročalo potrese. A pomisleke okoljevarstvenikov bi lahko vsaj pri nadaljnji širitvi izkoriščanja evropskih zalog plina, skritega v plasteh skrilavcev, preglasil strah pred zaostrovanjem političnih in gospodarskih trenj z Rusijo, ki priskrbi Evropi skoraj polovico vsega zemeljskega plina.
Različna mnenja
EU je druga največja svetovna porabnica energije, saj je porabi približno 75 odstotkov toliko kot ZDA. Vendar hkrati premore le približno dva odstotka svetovnih zalog nafte in štiri odstotke zemeljskega plina. Energijsko je tako močno odvisna od tujine, saj mora več kot polovico svojih energijskih potreb zagotoviti z uvozom. Moskva igra pri tem izredno pomembno vlogo, ker prihaja iz Rusije v Evropo približno četrtina vse nafte in plina, pri čemer je delež ruskega plina v skupnem uvozu evropskih držav večji od 40 odstotkov.
Mnogi vidni predstavniki politike so vse bolj na strani pridobivanja zemeljskega plina iz skrilavcev. Britanski minister za energetiko Michael Fallon je poudaril, da Evropa »ne sme biti odvisna od sumljivih koncev sveta«, zaradi česar se zavzema za frakturiranje. Britanci o tem niso tako prepričani, saj se jih več kot 50 odstotkov z njim ne strinja. Njegovemu mnenju je pritegnila nemška kanclerka Angela Merkel, ki podpira pridobivanje plina iz skrilavcev in uvažanje plina iz ZDA. Prav te so šampion pridobivanja plina iz skrilavca, zaradi katerega so postale največji proizvajalec plina na svetu. Še leta 2009 so v ZDA proizvedli 96 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto, le tri leta pozneje pa že 291,6 milijarde kubičnih metrov.
Razcvet frakturiranja spremlja tudi gospodarski razvoj. V ZDA je bilo zaradi tega ustvarjenih 1,7 milijona novih delovnih mest, njihovo število naj bi se do leta 2035 zvišalo na 3,5 milijona. Vse več evropskih držav se poigrava z mislijo, da bi tudi same začele raziskovati zaloge zemeljskega plina v skrilavcu, nekatere pa se ideji ostro upirajo. Prva na bojni liniji je Francija, medtem ko je Bolgarija leta 2011 na svojem ozemlju že odobrila vrtanje ameriškemu velikanu Chevronu, a je bila zaradi protestov leta 2012 primorana frakturiranje prepovedati. Prste naj bi imel vmes ruski predsednik Vladimir Putin, ki naj bi financiral proteste. Ob tem še danes na ves glas razglaša, da je pridobivanje plina in nafte iz skrilavcev skregano s pametjo in škodljivo.
Dve plati ene medalje
Aprila je ameriška Agencija za varovanje okolja (Environmental Protection Agency) objavila podatek, da se je količina izpustov toplogrednih plinov v ZDA od leta 2005 znižala že za deset odstotkov. Zagovorniki frakturiranja so podatek vzeli za dokaz blagodejnih učinkov pridobivanja zemeljskega plina iz skrilavca. Njihov glavni argument se glasi, da je hidravlično lomljenje v ZDA odkrilo stoletne zaloge zemeljskega plina, ki je zaradi tega Američanom bolj dostopen. Cenejši plin, ki je okolju najbolj prijazno fosilno gorivo, se uporablja čedalje pogosteje in jemlje delež okolju neprijaznim trdim gorivom, kot je denimo premog. Izpusti toplogrednih plinov ZDA naj bi bili zato precej manjši.
A to je le ena plat medalje. Drugo zagovarjajo okoljevarstveniki, vse pogosteje pa tudi prebivalci območij v okolici vrtin. Raziskava v Koloradu, v katero je bilo vključenih nekaj manj kot 125.000 otrok, je denimo pokazala, da so imeli novorojenčki, katerih matere so živele v bližini vrtin za hidravlično frakturiranje, kar 30 odstotkov večjo možnost za okvare srca. Prebivalcem nekaterih območij v zveznih državah Kalifornija, Ohio, Teksas in Oklahoma so se nenadno začela tresti tla pod nogami. Na severu Teksasa v regiji Barnett Shale, ki je prepredena z vrtinami za pridobivanje plina iz skrilavca, je bilo samo od lanskega novembra več kot 300 malih potresov. Zvezno državo Oklahoma, kjer tudi najstarejši prebivalci ne pomnijo velike potresne aktivnosti, je nedolgo tega močno streslo, saj je jakost tresenja tal dosegla stopnjo 5,7 po Richterjevi lestvici. V ameriškem geološkem centru (U. S. Geological Survey – USG) sklepajo, da potresov ne povzroča neposredno hidravlično lomljenje kamnin, temveč vdori vode v prelomne cone, kjer se zmanjša trenje med kamninskimi plastmi, s čimer se sproži potresni sunek.
Dolgoročnih vplivov frakturiranja na okolje ni izračunal še nihče. Rezultate manjših raziskav pa si vsak razlaga po svoje. Odgovorov na vprašanje, ali bo pridobivanje nafte in plina iz skrilavcev pospešilo podnebne spremembe in pomenilo generacije onesnaženja voda in zraka, tako še ni.
