Markus M. Grabka v skromni pisarni nemškega inštituta za gospodarske raziskave DIW v bližini vladne četrti v Berlinu že leta gleda Nemcem v denarnico. Nihče v državi ne ve več o tem, koliko zaslužijo, koliko davkov plačajo, kako visoke so najemnine, koliko plačajo za kurjavo in koliko premoženja imajo.
Zadnje dni so raziskave inštituta znova povzročile številne odzive. V sredo zvečer se je na javni televiziji ARD razvnela vroča razprava, že v ponedeljek je tednik Spiegel objavil naslovnico, razdeljeno na polovico. V zgornji se je bohotil grič z razkošno vilo in helikopterjem, v spodnji blokovska naselja v več kot desetnadstropnih stolpnicah in ljudje z delovno čelado na glavi. Med obema svetovoma je bil zapisan naslov: Laž o blaginji ali kako je nemogoče obogateti le s svojim delom.
Spiegel je že tik pred božičem 2007 objavil skorajda enako temo. Na naslovnici je kraljevalo božično drevesce, v zgornjem delu okrašeno z urami rolex, avtomobili porsche in dragulji, na spodnjem pogorelem delu je visel le jabolčni ogrizek. Stanje v Nemčiji se glede porazdelitve blaginje od tedaj, kljub temu da je zgledno prebrodila krizo, ni bistveno spremenilo, morda le poslabšalo.
Vsak 14. prezadolžen in brez premoženja
Markus M. Grabka je skupaj s kolegom Christianom Westermeierjem ugotovil, da ima sicer v povprečju vsak Nemec okoli 83.000 evrov neto premoženja, vendar pa je 6300 milijard evrov v lasti nemških državljanov nadvse neenakomerno razporejenih. Medtem ko zgornji odstotek premore povprečno okoli 800.000 evrov neto premoženja, petina nemških prebivalcev tega sploh nima. Pri sedmih odstotkih odraslih so dolgovi višji od njihovega premoženja.
V nobeni od držav območja evra neenakost ni tako visoka kot v Nemčiji, saj so pri tako imenovanem ginijevem količniku, ki meri neenakost porazdelitve blaginje, Nemci skupaj z Avstrijo v vrhu razpredelnice. Grabka, ki razvoj porazdelitve blaginje v nemški državi spremlja že desetletja, ugotavlja, da se ta v primerjavi z letom 2002 in 2007 ni bistveno spremenila, resnično vidne spremembe so le pri brezposelnih. Ti so leta 2002 premogli še povprečno okoli 30.000 evrov premoženja, leta 2012 je znašalo le še 18.000 evrov. Grabka si to spremembo razlaga z uvedbo Hartzevih reform, po njih je do socialne pomoči države namreč upravičen le tisti, ki nima premoženja.
Največ zaleže lastni dom
Kot najpomembnejši del premoženja Nemcev Grabka ocenjuje nepremičnine, v katerih ti sami živijo, s 5100 milijardami evrov je to tudi največji delež skupnega bogastva Nemcev. Povprečna vrednost nepremičnine je 141.000 evrov, privošči si jo lahko okoli 40 odstotkov vprašanih. To je v primerjavi z drugimi državami območja evra malo. Že pred meseci je študija Evropske centralne banke, ki je ugotovila, da imajo Grki in Španci v lasti več nepremičnin in s tem več premoženja kot Nemci, povzročila obilo ogorčenja v državi, ki se je pri reševanju dolžniške krize južnoevropskih držav zavezala z najvišjimi jamstvi.
Slovenija se pri porazdelitvi dohodka že leta uvršča med države z najvišjo enakostjo, toda če pogledamo porazdelitev premoženja, je slika že precej drugačna. Dr. Srečo Dragoš, ki je v knjigi Družbena neenakost in socialni kapital skupaj dr. Vesno Leskošek raziskoval posledice denacionalizacije, ugotavlja, da se po nacionalizaciji pomembno povečujejo dohodki, ki ne izvirajo iz dela. Zato je še toliko bolj pomembno, da se pri merjenju neenakosti v družbi upošteva predvsem premoženje v nepremičninah, je prepričan Dragoš, ki pravi, da smo že dolgo med zelo neenakimi družbami.
