Dr. Boris Majcen

Čez deset let bo namreč v zdravstvu zaradi drastičnega staranja prebivalstva in hkratnega zmanjševanja števila delovno aktivnih prebivalcev, ki z davščinami plačajo večino računov, zmanjkalo že več kot 150 milijonov evrov. Tako v študiji o oceni dolgoročne javnofinančne vzdržnosti zdravstvenega sistema in potencialnih virov financiranja ugotavljata Boris Majcen in Mitja Čok z ljubljanskega Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER). V njej sta želela odgovoriti tudi na vprašanje, katere so možne poti polnjenja luknje v zdravstveni blagajni.

Zaradi staranja prebivalstva in nedemografskih dejavnikov. Po zadnjih ocenah evropske komisije je staranje prebivalstva oziroma spreminjanje demografske strukture v preteklosti k rasti javnih izdatkov za zdravstvo prispevalo le nekaj nad 10 odstotkov, preostanek rasti pa je bil povezan z rastjo BDP na prebivalca in učinkom vseh drugih nedemografskih dejavnikov, to je uvajanjem novih tehnologij, institucionalnimi značilnostmi zdravstvenih sistemov, rastjo zaposlenosti in plač v zdravstvu, medicinsko inflacijo...

Seveda. To ni samo slovenski problem.

Ob upoštevanju ocen projekcij gibanja javnih izdatkov za zdravstvo, ki jih je pripravila evropska komisija, in gibanja virov naj bi razlika med izdatki in viri znašala okoli 0,14 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) oziroma 48 milijonov evrov. Če bi obenem ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, bi morali z drugimi viri nadomestiti že več kot pol milijarde evrov.

Glede na projekcije gibanja javnih izdatkov za zdravstvo naj bi se do leta 2025 izdatki povečali za nekaj manj kot pol odstotka BDP, kar v današnjih zneskih pomeni 150 milijonov evrov. Ob tem moram seveda opozoriti, da govorimo o projekcijah gibanja izdatkov ob danih predpostavkah in ob vseh drugih nespremenjenih pogojih – to torej niso napovedi in dejanske vrednosti bodo v realnosti lahko povsem drugačne.

Vsekakor. Gre za projekcije, ki ne upoštevajo spremembe BDP, zaposlenosti, upokojevanja... Naj še enkrat poudarim, da gre za projekcije in ne napovedi, ki jih zelo težko kdor koli pripravi, še posebej pa za daljše časovno obdobje. Poglejte na primer zadnjo pokojninsko reformo. Primerjava pogojev pred reformo in po njej (ob vseh drugih nespremenjenih pogojih, kot so na primer rast zaposlenosti, plač, BDP, invalidskih in družinskih upokojencev…) nedvomno kaže na to, da nova reforma zmanjšuje pritisk na pokojninsko blagajno. Hkrati pa smo v realnosti soočeni z globoko gospodarsko krizo, naraščajočo brezposelnostjo, zniževanjem plač, hitenjem posameznikov v upokojitev zaradi nove reforme, omejevanjem rasti pokojnin…, kar se pokaže v dejanskem gibanju izdatkov pokojninske blagajne. Ali smo se torej zmotili pri oceni posledic uvajanja nove reforme? Ne, le ločevati moramo med posledicami zgolj sprememb pokojninskega sistema in realnostjo, ki je posledica tudi niza drugih dejavnikov.

Ljudje velikokrat sprašujejo, zakaj delamo projekcije za naslednjih petdeset let, saj je nemogoče napovedati, kaj se bo do takrat dogajalo. Glede napovedi se seveda absolutno strinjam, saj je vseh možnih dejavnikov preveč in njihovega dejanskega gibanja v tako dolgem obdobju nikakor ni mogoče oceniti dovolj natančno. Po drugi strani pa lahko izdelamo dolgoročne projekcije gibanja izdatkov ob danih projekcijah gibanja prebivalstva in spreminjanja pokojninskega sistema. Če se torej nič drugega ne spremeni, se problem dolgoročne vzdržnosti nedvomno razkrije in terja pravočasno ukrepanje, saj s tem zmanjšamo tudi nepotrebne drastične in hitre ukrepe.

Samo poglejte dogajanje pred pokojninsko reformo iz leta 2011, ki ni bila uspešna, in dve leti kasneje, ko je bila reforma sprejeta. Zaradi strahu pred prihajajočo reformo smo vsakič dobili 24.000 oziroma 25.000 novih zahtevkov za starostno upokojitev. Na dolgi rok število upokojencev ne bo nič večje, učinek na pokojninsko blagajno pa je bil takojšen. Če se posameznik upokoji, ne plačuje več socialnih prispevkov in dohodnine, na drugi strani pa se povečajo izdatki za pokojnine. Učinek je torej takojšen in dvojno negativen.

Da. Po drugi strani pa je zaradi znižanja plačil prispevkov in porasta izdatkov pokojninske blagajne prihajalo do pritiskov na povečanje transferjev iz proračuna v pokojninsko blagajno.

Hkrati vedno znova poslušamo, koliko denarja primanjkuje v zdravstvu oziroma koliko dodatnih sredstev bo treba zagotoviti v tem in prihodnjem letu. Nepristranski opazovalec lahko dobi vtis, da je osnovni problem našega zdravstva, da nima dovolj denarja za normalno delovanje – z ustreznim povečanjem sredstev bomo torej rešili težave. Menim, da je potreben preobrat v razmišljanju, in to celotne slovenske družbe.

Ali je Slovenija z dvomilijonskim trgom dovolj velika?

Ne bi se smeli kar tako odreči tej možnosti, vendar ne v smislu zagotavljanja financiranja, ampak v smislu zagotavljanja manjšega povpraševanja po storitvah, saj bi s tem vsaj delno razbremenili sistem. Če je neka stvar zastonj, jo praviloma vzameš, če stane na primer petdeset centov, pa razmisliš, ali jo boš vzel. Toda to lahko hitro postane dvorezen meč. Če gre za višji znesek, lahko pridemo do tega, da bodo nekateri posamezniki potrebovali zdravnika, vendar ga ne bodo obiskali, ker si bodo težko privoščili plačilo obiska.

Če je sistem nevzdržen, bo vsekakor treba zmanjšati pravice ali pa povečati vplačila. Zelo podobna zgodba je pri pokojninah. Neprestano govorimo o reformah, ko pa se je lotimo, nihče ne bi nič žrtvoval. Pri reformi pokojninskega sistema imamo pet možnosti. Lahko delaš dlje časa, ali vplačuješ več, ali imaš primerno nižjo pokojnino oziroma uporabiš ustrezno kombinacijo prvih treh. Zadnja možnost je, da povišaš davke, na primer davek na dodano vrednost (DDV), in primanjkljaj poravnaš iz zbranega davka.

In lahko bi nadaljevali, zaposlene ali upokojene. Tudi aktualna razprava, ali ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je večplastna in bi morala biti izvedena v širšem kontekstu reforme zdravstvenega sistema. V odsotnosti tega lahko analiziramo le, kako nadomestiti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Skupaj z že izdelanimi scenariji iz leta 2010 so pokrite več ali manj vse možne in smiselne variante nadomeščanja.

V bistvu bi ga morali na neki način prenesti na ZZZS (saj bi samo ukinitev dejansko povzročila dodaten primanjkljaj v zdravstveni blagajni), ki bi tako lahko razpolagal s presežki zavarovalnic in s sredstvi, ki jih sedaj zavarovalnice potrebujejo za svoje delovanje.

Seveda, ampak ne vem, kolikšni bi bili oziroma kdo bi imel dodatne stroške, saj bi bili odvisni od uporabljene rešitve nadomeščanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in s tem, kdo bi novo dajatev pobiral. Dejansko bi se morali začeti pogovarjati o tem, ali je obstoječi sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja smiseln in ali ima svoje mesto v širšem okviru bodoče zdravstvene reforme.

Mislim, da bo uvedba posebne dajatve v absolutnem znesku težko dobila podporo v državnem zboru.