Nepooblaščeno fotokopiranje avtorskih gradiv je eden od problemov, ki je slovenske avtorje, založnike in knjigotržce pretekli teden pripravil do pisanja Deklaracije o avtorskih pravicah, s katero so med drugim izrazili svojo nejevoljo nad dejstvom, da država »ne želi, ne zmore ali ne zna urediti« področja avtorskih pravic reproduciranja literarnih del, ter ponovno zahtevali ureditev te problematike. Slovenija namreč ostaja edina država EU, ki ne izvaja zakonskih predpisov za varovanje avtorskih pravic reproduciranja. Z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) na to temo ne dajejo pojasnil.
Avtorji se ogrevajo za tožbo
Je neurejeno področje posledica nesposobnosti na pristojnem ministrstvu ali pomanjkanja volje, smo vprašali direktorja Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcevZdravka Kafola, ki odgovarja, da področje najverjetneje ostaja neurejeno, ker noben minister za šolstvo ni pripravljen prevzeti vloge nekoga, ki državljanom navidezno nalaga nove finančne obveznosti. Ker se reševanja problematike na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) po besedah Kafola aktivno izogibajo, so nekateri založniki in avtorji vse bolj ogreti za možnost tožbe vzorčne šole oziroma njene ustanoviteljice, lokalne skupnosti.
Pisatelj Slavko Pregl je izračunal, da je država »fotokopirašem« omogočila avtorje in založnike okrasti za vsaj 1,5 milijona evrov na leto, skupno za 10,5 milijona evrov. Do zneska je prišel tako, da je vzel izplačila avtorjem in založnikom v Avstriji in jih zmanjšal za razliko v prebivalstvu in BDP. Do enakega zneska so prišli s študijo na ekonomski fakulteti, kjer predlagajo 0,5 evra na mesec na učenca osnovnih in srednjih šol, študentje pa naj bi prišli na vrsto v drugi fazi. »Avtorji ne potrebujemo državne podpore,« trdi Pregl in opozarja na smešnico s kulturnimi žepninami. »Pač pa naj nam država neha krasti oziroma omogočati krajo.«
Deklaracija o avtorskih pravicah je zadnji obupani poskus avtorjev in založnikov, da bi se v tej državi nekdo končno deklariral kot enakovreden sogovornik, pravi otroška in mladinska pisateljica Janja Vidmar. »Nikomur ne pride na misel, da bi brez ustreznega avtorskega nadomestila kršil avtorske pravice na področju glasbe, ker so na tem področju urejene že vrsto let, nepooblaščeno fotokopiranje po šolah in na fakultetah, kjer je situacija še mnogo hujša, pa je po mnogih institucijah stalnica. Rudarji se lahko zaprejo v rudnik, tovornjakarji lahko blokirajo ceste, avtorji pa smo nemočni pri terjanju avtorskih nadomestil, ki nam pripadajo po zakonu. Osebno menim, da je bilo sedem let vztrajanja pri poskusu absurdnih pogajanj in pošiljanj od naslova do naslova več kot dovolj ter da je napočil čas za tožbo. Konec koncev smo v EU zadnja država, ki še nima urejenega področja avtorskih pravic, in kot kaže, nas prehitevata že tudi Hrvaška in Srbija.«
Dodatne bremenitve minimalne
Ideja, ki jo zagovarjajo v zbornici, je, da ministrstvo določi znesek, ki se po šolah zbira na glavo učenca in je usklajen s siceršnjimi ekonomskimi kazalci: »Če zbirajo na Norveškem 24 evrov na glavo učenca, v Avstriji šest, lahko zbiramo mi še manj.« Dejstvo je, da imamo v Sloveniji približno 250.000 šoloobveznih otrok, kar bi pri letnem znesku pet evrov avtorjem in založnikom naneslo 1,250.000 evrov. Znesek bi bil razdeljen na deset šolskih mesecev, torej bi mesečno plačilo znašalo 50 centov, ob tem ko starši šoli že zdaj vsak mesec plačajo približno tri evre za fotokopirni stroj in papir. Kafol se zaveda, da jih pri predlogu čaka velik odpor javnosti, ki bo njihove zahteve doživljala kot dodatne bremenitve v času krize. »Noben minister si ne more privoščiti, da bi si nase nakopal tako negativno podobo. Glas populizma ni na njegovi strani. Mi govorimo o 50 centih na mesec, nekdo, ki je proti, pa bo rekel: založniki in avtorji hočejo vzeti milijon evrov iz žepov revnih slovenskih otrok.«
Kafol zato predlaga, da ministrstvo rešitev poišče po drugi poti. Namesto da zviša bremenitve za starše, ima možnost, da šolam določi, da določen delež letno zbranih sredstev za fotokopiranje in papir odvedejo Sazorju, kolektivni organizaciji, ki bo nato zbrana sredstva razdelila med avtorje in založnike. Kafol pravi, da nikakor ne bodo privolili v argument, da s prepovedjo brezplačnega kopiranja dušijo razširjanje znanja med učenci, saj se ljudje premalo zavedajo, da je za kvalitetne učbenike treba spodbujati tudi avtorstvo. »Vloga avtorskih pravic je razširjanje znanja, vendar je njihova vloga tudi spodbujanje kreativnosti avtorjev. Vse, kar želimo, je doseči ravnotežje med uporabniki in avtorji.«
Podporo pri prizadevanjih za ureditev problematike imajo založniki in avtorji tudi v Združenju ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, kjer po besedah predsednika Milana Rejca podpirajo ureditev v skladu s prakso v EU ter so za zmeren pristop s prehodnim obdobjem.
