Nerzuk Ćurak

Glede protestnega vala, ki je v zadnjih dneh zajel mnoga mesta v Bosni in Hercegovini (BiH), je dr. Ćurak prepričan, da je to nekaj, kar se je po osemnajstih letih od konca vojne moralo zgoditi. »Nefunkcionalna, neorganizirana, neobvladljiva in hiperbirokratska država, v kateri so razmere za ponižane in marginalne skupine ljudi iz leta v leto slabše, je morala plačati davek. Protesti, čeprav so generirani iz socialnih in ekonomskih razlogov, so uperjeni tudi proti političnemu sistemu. To, da smo nanje tako dolgo čakali, pa je le rezultat dejstva, da živimo v državi, ki je globinsko etnično razdeljena in deluje kot umetni skupek dveh entitet. Pri analizi tega, kar se je zgodilo na petkovih demonstracijah, ki so imele tudi elemente nasilja, bi zato morala biti ta velika slika primarna. In ta slika kaže, da je mednarodna skupnost z daytonskim sporazumom uničila državo BiH.

Teh socialnih protestov ne bi smeli zatreti zaradi nekaterih nasilnih trenutkov. Na koncu koncev ljudje pozabljajo, da je nasilje že sama daytonska politična ureditev. Nasilna struktura države je namreč omogočila brazsramno ropanje, omogočila je, da predrzni novodobni poslovneži za tri odstotke realne vrednosti ukradejo podjetja delavcem. Vse to dovoljuje struktura države, katere nasilje ni zaznavno, je fluidno, vgrajeno v temelje strukture, neposredno nasilje, ki smo ga doživeli na protestih, pa je le posledica tega. In to neposredno nasilje ne bi bilo mogoče brez strukturnega nasilja, kar je treba upoštevati in ne kazati s prstom le na nasilje protestnikov.

Sam menim, da je ključni generator vseh dogajanj Tuzla, ki je prava industrijska regija. V nekdanji državi je imela zelo pomembna podjetja, njeno gospodarstvo je bilo kakovostno. Spomnite se samo Dite, ki je bila zelo resna kemična industrija, kjer so proizvajali detergente. Na cesti so zdaj ostali delavci, ki niso sposobni in pripravljeni na neoliberalni kapitalizem. Ne znajdejo se v tem času, niso se sposobni preusmeriti v neke majhne posle, veliki giganti so pa propadli. In če upoštevamo podatek, da nekdo ni dobil 54 plač, a gre kljub temu vsak dan v službo, protestni val v BiH ni presenečenje.

V spremembi političnega sistema in ustave. Zagovarjam novo konferenco o BiH, ki bi potekala v BiH, kajti to, kar je mednarodna skupnost naredila tej državi, je po moje največja izdaja 20. stoletja. Izpeljala je globinsko delitev njenih prebivalcev, ki so zgodovinsko živeli skupaj. Mednarodna skupnost je Bosno umetno razdelila na entitete. V sedanjem položaju se bojim, da bodo skušale politične elite ta avtentični socialni protest predstaviti kot poskus »nacionalističnega« Sarajeva, da spremeni daytonsko razdelitev BiH. Toda že ta misel je odvratna. Ljudje so preprosto lačni. Gre za upor proti sistemu, ki bo znova in znova sprožal obup, če ne sprememb. Sem za decentralizirano pravično državo. Še bolj je lahko decentralizirana, kot je zdaj BiH, toda to mora biti funkcionalno organizirana država od vrha do dna, namesto da imamo sistem mestnih polisov, kjer je vsaka raven oblasti sama sebi dovolj, in skupek več držav v državi.

Imamo deset kantonov, to je deset vlad. Vsaka vlada ima po deset ministrstev ali več, prav toliko njihovih namestnikov, pomočnikov, tajnic itd. Imamo še entitete in državno raven. Bosna je nerazumno organizirana, a je treba spremeniti paradigmo, kajti tukaj vsi skušajo razrešiti posledico – drago in neučinkovito federacijo – nihče pa se ne ukvarja z vzrokom – s političnim sistemom, ki je kriv za to. Če vse ostane nespremenjeno, se bodo takšni protesti prej ali slej ponovili. Toda če se mednarodna skupnost, ki je ustvarila to neobvladljivo državo, ne bo angažirala, se bo upor iz sfere socialnih nemirov sčasoma sprevrgel v nemire, ki lahko izzovejo novo vojno, a ne le v Bosni, ampak tudi v regiji.

To je le uresničitev nekih prvinskih zahtev ljudi, ki so ogorčeni. Normalno je, da protestirajo proti politiki, ki jim je najbližja, toda zgolj z zamenjavami politikov, brez sprememb političnega sistema, bo mir kratkotrajen. Ko bodo ljudje videli, da ni nič bolje, da spremembe v okviru sedanje politične ureditve niso mogoče, se bodo spet uprli. To bi z dejavno vlogo mednarodne skupnosti lahko preprečili, a ta v BiH, žal, ne opravlja svoje naloge. Postala je največja zaveznica najhujših nacionalističnih elit v državi. Ustvarili so državo, ki terja mednarodnega upravitelja – visokega predstavnika EU v BiH. Ta ima svoj urad tukaj, visoki predstavnik je prišel v BiH in najbrž ni prišel na ekskurzijo, a nam kljub temu govorijo: V tej državi morajo vse rešiti domači akterji. Toda ti zaradi logike veljavnega sistema ne morejo ničesar narediti. To se v matematiki imenuje kvadratura kroga, v politiki pa kvadratura obupa.

Nismo v središču bitke, zato ne vemo, kaj točno se dogaja. Sam hočem verjeti, da gre za socialni sprožilec, da je narod zafrustriran, ko vidijo politike in njihovo lagodno življenje, ki je zelo daleč od vsakdanjika revnih množic. Ti protesti malce spominjajo na ludistična gibanja v Angliji v 19. stoletju, ko so delavci uničevali stroje in zgradbe. Toda te zgradbe so po svoje tudi ogledalo tega grozljivega sistema. Zdaj je ključno vprašanje, kam se bo usmerila vstajniška energija, ali bo prišlo do oblikovanja zahtev.

Ne želim pa si, da bi kdor koli od daytonskih političnih akterjev ta upor ugrabil državljanom. Raje bi videl, da bi iz njega nastala neka avtentična leva moč, ki ni nikoli sodelovala v političnem projektu, imenovanem daytonska Bosna. Že zdaj pa je jasno: če se veljavni politični sistem ne spremeni, bo eksplodiral v nasilje. Državljani Bosne in Hercegovine si ne zaslužijo takšnega poniževanja, da živijo v tako neorganizirani državi. To je poniževanje ljudi, ki imajo – kot prebivalci drugih držav – roke, noge, oči, glavo, toda življenja v tej politično povsem nemogoči ureditvi se ne da organizirati. Dovolj je bilo tega. Zares dovolj.

Ker se oblast zaveda, kakšen gnev je v ljudeh. Če bi se policija takoj na začetku s silo odzvala na proteste, je vprašanje, v kaj bi se vse skupaj sprevrglo. Še veliko huje bi bilo, če bi avtentični upor državljanov nasilno zatrli. To bi bilo sporočilo, da je oblast socialno povsem neobčutljiva in da živi nekje v svojih nebeških višinah. Tako je, tudi za ceno velikanskega uničenja imetja, nasilje dopuščala vse do trenutka, dokler ni bil ogrožen tudi objekt predsedstva BiH. Šele takrat so vpoklicali specialce.

Je. Meja upora se za zdaj ujema z mejo entitetske delitve BiH. To pomeni, da socialnih nemirov v Republiki srbski ni. To je po eni strani rezultat totalitarne demokrature Milorada Dodika, ki ima vse pod nadzorom, čeprav vsi elementi za ekonomski upor obstajajo tudi tam. Vzhodni del Republike srbske – Vlasenica, Rogatica, Rudo... – je namreč najrevnejši del Evrope. Tam je popolna beda, a protestov kljub temu ni, in to zaradi nacionalističnega pritiska in iracionalne ideje, da je Republika srbska večna rešitev srbskega vprašanja v BiH. Toda to deluje tako proti srbskemu narodu v BiH kot tudi proti vsem drugim narodom.

Entitetsko delitev države je treba odpraviti. To nima nobenega smisla. Ustvariti je treba decentralizirano, učinkovito in pravično državo, v kateri nikoli noben politik v Republiki srbski ne bo niti pomislil, kaj šele izrekel na glas, da je to entiteta srbskega naroda. Vsa država bi morala biti skupna entiteta vseh nas.

Zelo veliko je simboličnih elementov, kot da je BiH in Sarajevo zadelo neko prekletstvo. Gre za majhno državo, ki je v svetovnih poslih sicer nepomembna, a vse kaže, da je v resnici izjemno pomembna, čeprav nima ničesar. To je zelo zanimivo in že to zahteva poštenost mednarodnih upraviteljev, da ji pomagajo, da se organizira kot napredna država, namesto da favorizirajo najbolj krvoločne nacionalistične volkove v njej. V takem sistemu politiko seveda prevzamejo največji lopovi, ki si le kopičijo bogastvo.

Glede na energijo, ki je zajela Bosno, morda ne bi bilo napak, če bi imeli predčasne volitve. Toda težava volitev v daytonski Bosni je, da so vedno izvoljeni isti ljudje. To je posledica shizofrenega političnega sistema, ki ljudi v BiH dela patološke. Morda bom v Strasbourgu tožil mednarodno skupnost za duševne bolečine, saj nas sistem, ki so ga vzpostavili v Bosni, spreminja v nižja bitja. V nobeni drugi evropski državi ljudje niso nižja bitja, mi v BiH smo.