»Nehote sem vlekla na ušesa, saj okrog mene mrgoli operativcev, ki se že ure in ure niso naspali. Morda iz njih govori le utrujenost, morda imajo prav. Sprašujejo se, kje so vojaki. Poslušam, kdo vse je posodil generatorje za pomoč ljudem brez elektrike. Kje so generatorji Slovenske vojske? So res v skladiščih, nedelujoči? Opazujem fante, ki s kmetijsko in gradbeno mehanizacijo pomagajo pri odpravi posledic ledene ujme. Menda v lopah in hangarjih Slovenske vojske spi množica ukletih kovinskih trnuljčic – bagrov, buldožerjev, snežnih plugov,« piše v pismu bralka Dnevnika.
Podobnih vprašanj so spletni forumi te dni polni in ista vprašanja se pojavljajo ob vsaki naravni katastrofi večjih razsežnosti. Še toliko bolj po tistem, ko je vojska tako uspešno in v javnosti dobro sprejeto z lahkimi oklepnimi vozili pomagala od sveta odrezanim prebivalcem Jezerskega. »Zakaj ne tudi k nam?« se sprašujejo še tisoči brez cest, elektrike, ogrevanja, tople hrane. Slovenska vojska je v preteklosti seveda že večkrat pomagala civilnemu prebivalstvu. Ob poplavah v Železnikih so bili vojaki ob domačih gasilcih prvi na terenu, ob predlanskih poplavah v Podravju so bili nekaj dni v pripravljenosti, nato pa jih je nekaj tisoč pomagalo odstranjevati posledice. Včeraj je bilo na terenu skoraj 250 pripadnikov Slovenske vojske, valuki so še vedno vozili od Preddvora do Jezerskega in nazaj.
A vprašanja ostajajo: zakaj vojska intenzivneje in predvsem hitreje ne posreduje v naravnih nesrečah pri pomoči civilnemu prebivalstvu? Zakaj so v vojašnicah hladne poljske kuhinje, ugasnjeni bagri, zaprašeni agregati in mrzli bagri ter plugi? Zakaj nam televizijski posnetki ob visokem snegu iz Avstrije, Švice, Nemčije v glavnem kažejo vojake, pri nas pa prostovoljne gasilce? In zakaj naši vojaki lahko postavljajo mostove, gradijo bolnišnice in iz odročnih krajev vanje vozijo bolnike – na Kosovu in v Afganistanu, ne pa recimo v Loški dolini.
V srednjeročnem in dolgoročnem strateškem načrtu Slovenske vojske, ki smo ju sprejeli nedavno, je jasno zapisano, da je poleg obrambe države in sodelovanja v Natovih misijah prioriteta naše vojske pomoč prebivalstvu ob naravnih nesrečah. Načelnik generalštaba Dobran Božič je javno že večkrat poudaril, da se mora Slovenska vojska približati ljudem. Kje je to lažje kot ob nesrečah! »Vojska vedno pomaga. A v omejenem obsegu in v omejenem časovnem obdobju, žal po navadi šele dva dni po katastrofi. To pa so kritični in ključni dnevi, ko ljudje najbolj potrebujejo pomoč,« se zaveda Simon Korez iz generalštaba Slovenske vojske. In zakaj ni drugače? »Tak je pač sistem ravnanja ob naravnih nesrečah, ko o tem, kdo bo kje pomagal, odloča vrh Uprave RS za zaščito in reševanje. Spremeniti je treba zakon o obrambi, ki pravi, da minister lahko pošlje vojsko na teren šele takrat, ko ga za to zaprosi poveljnik civilne zaščite. Moralo bi biti tako, da gremo na teren takoj vsi hkrati. Gasilci, policisti in vojaki,« je prepričan Korez.
V primeru posredovanja na Jezerskem se je zgodilo prav to. Ključno vlogo sta odigrala župan Jezerskega Jure Markič in vodja gorenjske civilne zaščite Jernej Hudohmet. Župan je slednjega prosil za nujno pomoč, Hudohmet je o tem obvestil poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana in skupaj sta se odločila, da potrebujejo pomoč bodisi helikopterja bodisi oklepnih vozil. Minister za obrambo je pomoč vojske odobril in dva valuka sta lahko odpeljala iz vojašnic. Zakaj ne še ostalih 83 v druge kraje? »Ključno vlogo bi, kot v primeru Jezerskega, morali odigrati župani, ki bi morali pritisniti na občinske in regijske poveljnike civilne zaščite. Župan ima pravico in dolžnost to zahtevati in ne sme biti pasiven. Mi se bomo zagotovo odzvali,« je ocenil Korez. Izjava polkovnika Milana Žurmana, poveljnika logistične brigade kranjske vojašnice, ki vodi vojaški del »operacije Valuk na Jezersko«, temu pritrjuje: »Dobili smo poziv regijske uprave za zaščito in reševanje, takoj smo se odzvali. Sodelovali smo tudi že ob raznih poplavah, tokrat prvič z oklepniki. Varnost prebivalcev in reševalcev je za nas vojake vedno na prvem mestu.«
Poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan se ne strinja, da je sistem slab, le v praksi bi ga bilo treba bolje uporabljati. Pritrjuje mnenju, da imajo ključno vlogo pri vpoklicu različnih sil pomoči župani: »Tudi na tem področju se morda kaže, da je občin in županov preveč. Ko jih je bilo 60, ni bilo nobenih težav. Tako pa jih je veliko zelo pasivnih, čeprav so prav lokalne skupnosti tiste, ki prve zaznajo težavo in bi morale, če je potrebno, takoj poklicati na pomoč. Morda je vzrok za to tudi nepoznavanje pristojnosti, žal pa sem prepričan, da tudi politična pripadnost nekaterih županov, ki zato, ker morda nekdo ni 'naš', nekoga ne bodo poklicali na pomoč.«
Šestan je včeraj vnovič javno pozval vse župane, naj prijavijo potrebe, vodje regijskih izpostav uprave za zaščito in reševanje pa, da morajo od vseh županov dobiti pisno mnenje, da potrebujejo pomoč ali pa je ne potrebujejo. »Poglejte, danes je v Pivki 70 vojakov in še 30 na tamkajšnji železniški postaji. V sosednji Postojni vojakov ni. Pivški župan je zelo hitro poklical na pomoč, iz Postojne zahteve ni bilo. Sicer pa ni nobene ovire, da na pomoč, ko jo potrebujemo, ne bi poklicali vojakov. Elektropodjetjem smo že ponudili pomoč valukov in druge vojaške mehanizacije. Če bo izražena potreba, bomo to upoštevali,« je zagotovil Šestan, a dodal, da vojaki niso usposobljeni za vsako delo. »Pri poplavah lahko vojsko pokličemo šele takrat, ko voda odteče, saj črpalk ne znajo upravljati. Podobno je te dni. Gasilci so edini usposobljeni za delo z motornimi žagami,« je dodal Šestan.
