Na Savinjski cesti v Trbovljah, v hiši, kjer je bil nekdaj vrtec, zdaj nastajajo smučarski dresi Dr. Bobo za vrhunske športnike. Oblikuje jih Boris Bolarič, za finance skrbi lastnik podjetja Art projekt Darko Kodrič, vse skupaj pa izhaja iz ljubezni do smučanja. Zakaj tako natančen opis lokacije? »Ker niti sosedje ne vedo, s čim se tu notri ukvarjamo,« se smejeta podjetnika, ki drese prodajata po vsem svetu, v Trbovlje pa privabita tudi smučarje, kot sta paraolimpijka Heather Mills ali naš šampion v smučarskem krosu Filip Flisar.
Njune smučarske drese bodo nosili tudi športniki na olimpijskih igrah v Sočiju. Drese Dr. Bobo bodo nosili smučarji turške, madžarske, srbske, bosanske in makedonske reprezentance ter belgijski in srbski paraolimpijski smučarji.
Zgodba o uspehu se je začela pred osmimi leti, ko je imel Bolarič, oblikovalec in učitelj smučanja, v tekmovalnih vrstah tudi svojega sina, ki je imel vedno probleme s strganimi dresi. »Nikjer jih nisi mogel kupiti, niti jih niso znali nikjer zašiti, pa sem imel dovolj in sem sam oblikoval grafiko za dres,« pripoveduje. Idejo je predstavil kolegu Kodriču, s katerim sta skupaj odraščala v bližnjem Kovinarskem naselju, vrtec pa sta obiskovala prav v hiši, kjer danes nastajajo dresi. Kodriču je bila zadeva všeč, pripravljen je bil investirati vanjo, le še ime sta potrebovala. »Naj bo Bobo, kot so te klicali otroci,« je predlagal Kodrič. A se je Bolariču zdelo ime za kakovosten izdelek premalo »fensi«. »Doktor Bobo se bolje sliši,« je dejal, nato pa iz tega skoval Dr. Bobo, ker so Kodriča kot mulci klicali »Dre«.
Vsi želijo biti kot zmagovalci
Pa sta se podala bolj ali manj v neznano. »Nihče ni povedal, iz kakšnih materialov so narejeni dresi, kako se jih sešije, tako da sem oral ledino. Že po naravi sem tak, da toliko časa vrtam, dokler zadevi ne pridem do dna,« se začetkov spominja Bolarič, ki danes že po fotografiji tekmovalca ve, katero konfekcijsko številko dresa potrebuje. »Pomembna podatka sta višina in teža, predvsem pa starost, saj se s starostjo različno oblikujejo tudi kosti, dres pa mora biti oprijet,« je pojasnil in dodal, da prirejanje dolžine rokavov in hlačnic, predvsem zaradi grafike, lahko vzame tudi ves dan.
Poleg tega je v tem poslu treba veliko vlagati v materiale, stroje za njihovo obdelavo, razne certifikate, ki jih za drese zahteva FISA, in ne nazadnje tudi v tekmovalce, ki nosijo drese. »Kot učitelj smučanja poznam veliko ljudi iz tega sveta, kakšnega smučarja pa je kljub vsemu treba tudi sponzorirati. Ravno zdaj smo se denimo odločili za nekega argentinskega smučarja, ker bi radi še tam razširili prodajo,« pojasnjuje Bolarič. V smučariji je namreč tako, da se stvari prodajajo po ustnem izročilu oziroma priporočilih, pomembno vlogo pa igrajo tudi rezultati smučarja, ki ga oblačiš, pojasnjuje Bolarič. »Vsi želijo biti oblečeni kot zmagovalec. Mislijo, da je dres tisti, ki prinaša zmago,« doda napol v šali. Je pa res, da je prihodnost v individualiziranih dresih z visoko dodano vrednostjo. Njihova so denimo poleg kakovostnih materialov in dizajnov še všiti žepki za smučarsko vozovnico, robčke in člansko kartico, tudi najmlajšim smučarjem pa denimo dodajajo ojačitve v hlačnice, čeprav ni bojazni, da bi se udarili v količek. »Vsi starši radi vidijo, da je njihov otrok videti kot profesionalni smučar,« pravi Bolarič.
Sponzorji izpostavljajo sebe, proizvajalca pa ne
Ker močne reprezentance zahtevajo prevelika sponzorska sredstva, na to, da na dresu ne bi bilo logotipa njune blagovne znamke, pa ne pristajata, raje sponzorirata mlade talente in po večini izdelujeta drese za otroške reprezentance in smučarske klube ter za članske reprezentance, med katerimi ni toliko zanimanja sponzorjev. »Dobimo pa mala zveneča imena, denimo Heather Mills, eno najbolj znanih paraolimpijk,« se pohvali Bolarič in dodaja, da oblikujejo in šivajo tudi smučarska oblačila za testne ekipe Salomona, Atomica in Elana. »Vsi omenjeni sicer želijo izpostavljati samo svojo blagovno znamko, proizvajalca pa na obleki ne vidiš. Nam pa je uspelo doseči, da je na obleki tudi naš logotip. Če želijo z blagovno znamko pokazati, da je smučka kakovostna, naš logotip pove, da je kakovostna tudi obleka,« pravi Bolarič.
Veliko zanimanja sta sicer požela tudi v avstrijski smučarski eliti, vendar so najprej zahtevali vzorce oblačil, pri čemer sploh ni bilo nujno, da bi se za nakup tudi odločili, je pojasnil Bolarič in dodal, da bi bilo to za podjetje preveč tvegano, saj bi v linijo dresov morala vložiti vsaj 15.000 evrov. Zato zelo pazijo, kakšen posel bodo sklenili, robo pa odpošljejo šele, ko je plačilo že opravljeno. »To je glede na stanje v Sloveniji izkaz zaupanja. Jaz denimo ne bi v Grčijo vnaprej nakazal denarja in podobno bi bilo lahko s Slovenijo,« meni Bolarič, ki v tem, da posel opravlja v Trbovljah, ne vidi težav. »Takšno delo z visoko dodano vrednostjo lahko opravljaš kjer koli. Imamo dobre zastopnike na Švedskem in v Franciji, v prihodnje pa nameravamo prodajo okrepiti še v ZDA in Kanadi ter drugje po svetu,« sta povedala podjetnika, ki razmišljata tudi o izdelovanju smučarskih oblačil za rekreativne smučarje. Ta bodo bolj enostavna, brez posebnih detajlov, prodajali pa jih bodo pod drugo blagovno znamko
