Na njegove besede sem se spomnila leta 2006, ko smo se na Dnevniku odločili, da državo s pomočjo informacijske pooblaščenke prisilimo, da staršem in drugi javnosti omogoči vpogled v maturitetne rezultate. Za začetek v rezultate ljubljanskih šol. Ni šlo zlahka. Na ministrstvu so se že takrat zatekli na sodišče; šele to je odločilo v prid informacijske pooblaščenke oziroma Dnevnika. Na državnem izpitnem centru so našteli dolgo vrsto razlogov, zakaj je naše vztrajanje na dolgi rok škodljivo. Rezultati, smo slišali, bodo obveljali za merilo uspešnosti gimnazij. Začel se bo naskok na šole z najvišjimi dosežki na maturi. Šole bodo zaradi javnosti rezultatov naredile vse, da bodo ti čim višji, zato se bodo pravočasno znebile dijakov, ki bi ta rezultat utegnili pokvariti. Itd. itd. Vsi našteti in še številni drugi argumenti so trkali na naše neomajno prepričanje, da je javnost rezultatov, ki jih je seveda treba pravilno interpretirati in ovrednotiti, demokratična vrednota sama po sebi.
Pet let kasneje pristojne inštitucije v to še vedno »ne verjamejo«, njihova stališča o strašnih posledicah razvrščanja šol so za povrh uzakonjena. In vendar so se strahovi iz leta 2006, kar zadeva ljubljanske gimnazije, izkazali za votle. Primerjava njihovih dosežkov na maturi je namreč zgolj potrdila »ljudski glas« o tem, katere gimnazije so za ambiciozne in katere za tiste, ki bodo glede na osnovnošolski uspeh imeli probleme in jim zato ne pride na misel, da bi rinili v šolo z visokimi zahtevami. Dijaki namreč odlično kalkulirajo. Razmišljajo denimo takole: če grem na zahtevnejšo gimnazijo, bom morda boljši na maturi, ampak šolske ocene bom imel nižje, kot bi jih imel na »neelitni« gimnaziji. In zakaj bi se vsak dan z avtobusom vozil iz Vižmarij na Vič, če pa lahko ta čas že napišem nalogo in se posvetim tistemu, kar me res zanima? Ali pa: na oni šoli se res hvalijo, kako visoke točke dosegajo, ampak ali ni cel kup mojih prijateljev v četrtem letniku totalno zamrazil in so morali najprej na popravce? Če so rezultati mature javni, o takšnih ključnih podrobnostih ni več treba ugibati ali moledovati zanje vsake šole posebej.
Rezultati zadnjih treh let jasno kažejo, da se razkoraki v dosežkih povečini niso spremenili, kaj šele da bi se kje postavili na glavo. Nekaterim gimnazijam se je sicer povečala priljubljenost – na primer Gimnaziji Vič – toda ljudski glas pravi, da zato, ker je na tej gimnaziji mogoče tudi zunaj šole početi vse mogoče, ker načrtno gojijo podjetnost, ker vendarle ni tako »zatežena« kot Bežigrad. Tudi Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani ni priljubljena samo zaradi visokih točk na maturi. Če si ambiciozni odličnjak, če si katoliško vzgojen ali zgolj staviš na klasiko in rad poješ, je zagotovo kar najprimernejša izbira. Na tej gimnaziji, ki tako kot druge »elitne« gimnazije dobiva odličen »material«, ima namreč vsak razred svoj zbor, se šalijo učitelji. Vsega tega gole točke ne povedo. Pri odločanju so samo element v dolgi vrsti; in zdi se, da starši in dijaki to vedo.
Pomen javnega dostopa do rezultatov na maturi se skriva drugje: v rezultatih (točkah, številu neuspešnih...), ki močno odstopajo navzgor ali navzdol, ki bodejo v oči... Dostop do teh podatkov omogoča, da starši in zainteresirana javnost pristojne vprašajo, zakaj na eni od ljubljanskih ekonomskih šol pade na maturi dobrih 40 odstotkov otrok, tisti, ki naredijo, pa ne dosežejo v povprečju niti 15 točk? Pa zakaj so strokovne gimnazije praviloma na repu lestvice in kaj se dogaja na tistih, ki niso? Kajti samo iz točk sklepati o kakovosti šole se pač ne da. Postaviti pa si je mogoče tudi drugačna vprašanja in se tako morda dokopati do zgleda vrednih praks. Na primer: kako uspeva ljutomerski gimnaziji, da naredijo praviloma vsi, po rezultatih pa so vedno med prvimi petimi ali desetimi gimnazijami. Ali v Prlekiji bolj na gosto rastejo talenti?
Vprašanje ni retorično. V tistih koncih se je rodilo nadpovprečno veliko znanih Slovencev, kljub revščini, kar nekateri razlagajo s tem, da so bile mohorjevke redne gostje skoraj v vsaki hiši. Ali pa morda temu botrujejo povsem prozaični razlogi: ravnatelj, ki stavi na disciplino, trdo delo in dobre odnose? In kako se lahko neka odročna majhna, podeželska gimnazija, kot je želimeljska, kosa z razkričanimi mestnimi gimnazijami?
Natančno to bi moral biti sad dostopa do maturitetnih rezultatov: možnost postavljanja vprašanj pristojnim. Ravnateljem, učiteljem, svetovalnim delavcem, oblasti, stroki. Tudi morebitne napačne interpretacije dosežkov so namreč manj škodljive kot inertnost oblasti ob anomalijah. Zlasti če se te ponavljajo…
