V Adis Abebi so pred božičem večeri mrzli in noči ledene. Trinajstletna Somalka Faysa se okoli polnoči, ko vsi zaspijo, oklepa telefonske slušalke. Kliče v Slovenijo, sestro, ki tu živi kot begunka. Sestra je odšla že pred leti, ko je bila Faysa še čisto majhna.
Otrok v telefon tiho joče. Sestro, ki živi v Evropi, na varnem, prosi, naj jo pride rešit. Na svetu nima več nikogar, razen nje. Na begu iz domovine, ki jo že dve desetletji trga vojna, je ostala sama sredi trimilijonskega mesta, legla izkoriščanja, kriminala, trgovine z ljudmi in čisto običajne človeške zlobe.
Faysa je na pot iz Somalije krenila z materjo in bratom, potem ko je skrajna milica Al Šabab ubila njenega očeta. Lovili so tudi njih in v Etiopiji ubili še brata. Mati je odtlej v bolnišnici. Izgubila je stik s svetom in ne najde poti nazaj. Deklico je s ceste pobrala neka družina, ki pa jo je kasneje predala v roke starejše ženske. Ta je v Faysi videla priložnost. Potrebovala je malo sužnjo. Prišla ji je ravno prav.
Zdaj Faysa vsak dan v mrzli vodi opere kup oblačil ljudi, ki jih ne pozna. Ženska prinaša vedno nove obleke in deklica je njena perica. Na svetu je sto oseminšestdeset milijonov otrok ujetih v suženjsko delo. V podsaharski Afriki jih je devetinpetdeset milijonov. Ogromne večine ne poznamo in umrli bodo, preden bomo lahko kaj naredili zanje. A Fayso poznamo. O njej vemo vse.
Z njenim primerom se že od poletja srečujejo uradniki na slovenskem ministrstvu za notranje zadeve in sodniki na sodiščih. Sestra, ki živi v Sloveniji, je vložila prošnjo za združevanje družine s podrobnim opisom svojega in Faysinega življenja. V Etiopijo mora vsake toliko poslati nekaj deset evrov, kolikor »gospodarica« zahteva za »vzdrževanje« otroka. Torej je po vseh merilih – tudi ekonomskih, če to toliko šteje – njena skrbnica. Prošnja, da bi ji tega otroka dovolili pripeljati v Slovenijo, je njuno zadnje upanje.
Združevanje družin in skrb za osirotele je od druge svetovne vojne naprej eno najvišjih vodil mednarodne skupnosti. Tudi Slovenija je podpisala vrsto konvencij, ki načelno rešujejo primere, kakršen je Faysin. A zakonodaja v Sloveniji jim ne sledi. »Načelno« je napisana tako, da se primerov ne da reševati. S ksenofobno zakonodajo in politiko je pač prežeta vsa Evropa. Četudi je to absurdno. Na sedežu EU v Bruslju izdelujejo študije, ki kažejo, da Evropejci izumirajo. Naravni prirast vztrajno pada proti ničli in prebivalstvo nad vodo drži prav dotok mladih migrantov iz tretjega sveta.
V Sloveniji pa uradniki in sodniki prelagajo papirje, študirajo Faysino zgodbo in zmajujejo z glavo. Pišejo, da je res hudo, a da se, žal, ne da storiti ničesar: zakon ne omogoča, zakon ne dovoljuje... Čudno je, da so zakoni, ki jih poslanci sprejemajo v imenu ljudi, v nasprotju z interesi ljudi. Se še kdo spomni lanskega Zujfa? Treba je bilo varuhinje človekovih pravic, da je ugotovila njegovo neskladje z ustavo. Ustavni sodniki so se strinjali, ljudje pa so vse skupaj občutili na lastnih plečih.
Ustavni sodniki so v Sloveniji zadnji branik normalnosti. Res je, da smo novinarji že pred dvema letoma predlagali, naj ladja Triglav odide beguncem na pomoč. A to, da mora slovenska vojaška mornarica sredi Sredozemlja reševati življenja, ni normalno. Normalno bi bilo, da beguncem ne bi bilo treba v begu pred vojno in zlorabami – posledicami družbenopolitičnih razmer, za katere je kriva tudi Evropa – sedati v gumenjake in poskušati srečo pod našim trdnjavskim obzidjem. Sanjajo o življenju, a še sanja se jim ne, kako zelo jih potrebujemo. Če želimo tudi mi preživeti.
