Pomoč otroku z avtizmom, da se nauči osnovnih družbenih in intelektualnih veščin

To je visoko specialistična vzgojna obravnava, ki uporablja univerzalna načela učenja, torej načela, prek katerih se učimo vsi, in sicer za učenje vedenja, ki izboljšuje otrokovo življenje, in za zmanjševanje problematičnega vedenja. Za večino otrok z avtizmom je značilno nasilno vedenje do drugih ali nasilje nad samim seboj, uničevanje okolice, metanje predmetov… Pri tej metodi poskušamo ugotoviti, zakaj otrok to počne, in uvedemo različne strategije, da to vedenje zmanjšamo. Pomemben vidik metode je neposredno opazovanje otroka: svetovalec ABA – pravijo mu tudi vedenjski analitik – analizira otrokovo vedenje in skuša razumeti, kaj poskuša otrok s tem vedenjem doseči. Ko to razume, lahko uporabi učinkovito strategijo za zmanjšanje tega vedenja. Na eni strani torej ABA zmanjšuje vedenjske ekscese, na drugi strani pa otroka uči sposobnosti, ki jih nima. Otrok z avtizmom se izredno težko uči, ni pa popolnoma neobčutljiv na to, kar imenujemo socialna nagrada. Običajni otroci so dojemljivi, na primer za pohvalo učiteljice, otroci z avtizmom pa večinoma ne. Zato je pomembno, da jim damo motivacijo za učenje in je otrok za dobro opravljeno delo nagrajen s koščkom peciva ali si prisluži denimo ogled risanke. Da otroka učimo novih sposobnosti in veščin, torej uporabljamo nagrade. Svetovalec ob opazovanju otroka oceni njegove sposobnosti in se odloči, kaj bodo prednostni učni cilji. O tem vpraša tudi starše in če so njihove zahteve realne, bodo te cilje med učenjem upoštevali. Prvo področje učenja je vedno komunikacija. Otroci z avtizmom pogosto ne govorijo, zato jih učimo alternativnega komunikacijskega sistema, na primer uporabo znakovnega jezika. Otrok na primer želi vodo, a za to ne zna prositi. Pogosto se je naučil določenega problematičnega vedenja in je na primer udaril z glavo v zid: mama ali učitelj mu bosta ob tem ponudila vse možno, ker ne vesta, kaj otrok želi. Mi želimo otroka naučiti vedenja, ki tako vedenje nadomesti. Staro vedenje zanj ni več funkcionalno in se nauči bolj prilagojenega. Učimo tudi igro. Pri otrocih z avtizmom običajno opažamo pomanjkljivo uporabo predmetov in igrač, zelo pogosto se sploh ne igrajo. Naučimo jih posnemati, saj se velika večina učenja odvija prek posnemanja drugih. Učimo jih tudi osnovne samostojnosti, na primer veščin na stranišču, umivanja rok, oblačenja. Kot vodilo nam služi tipičen otroški razvoj.

Obravnava ABA ne dopušča improvizacije. Delo svetovalca ABA, ki je odgovoren za oceno otroka, potek obravnave in lahko nadzoruje delo drugih, ki delajo z otrokom, lahko opravljajo samo specialisti ABA z mednarodno licenco, ki jo podeljuje mednarodno telo. V Italiji je takih specialistov 12, do leta 2010 pa sva bili samo dve. Veliko jih je v ZDA, ki je domovina te obravnave.

Da. Najprej naredimo začetno oceno otroka, nato ga naučimo osnovnih veščin, kot so preproste dejavnosti s predmeti in preproste zahteve z jezikovnimi znaki, lahko pa ga učimo tudi abstraktnega mišljenja, če ima zanj predispozicije. Otroci ne glede na to, da imajo enako stopnjo intenzivnosti in trajanja obravnave, ne bodo dosegli enakih uspehov. Gotovo pa lahko vse naučimo, kako posredovati svoje potrebe. Nekateri se bodo naučili govoriti, drugi ne, a tudi ti bodo lahko komunicirali. Otroci z avtizmom z visokim funkcioniranjem, ki imajo dobro razvit govor, delajo na nadaljevalnih jezikovnih ciljih, razumevanju zgodbe, socialnih veščinah, kot denimo iti v trgovino in kupiti, kar želijo. Nekateri bodo to osvojili, drugi ne.

Čim prej. Če začnemo delati z otrokom, ko ima dve leti, ga lahko začnemo učiti igre za dveletne otroke, če pa začnemo z najstnikom, se zelo pogosto zgodi, da je enajstletnik na funkcionalni ravni dveletnega otroka ali celo nižje. To pomeni, da moramo postaviti zelo enostavne učne cilje. Razkorak pri otrocih z avtizmom in njihovimi vrstniki postaja z leti vse večji.

Učitelji v šolah, vzgojitelji, starši, nujno so potrebni tudi vzgojitelji na domu. Pri ABA je zelo pomembno, da je obravnava zelo intenzivna. Govorimo o vsaj 25 urah obravnave na teden, pri čemer en vzgojitelj izvaja obravnavo z enim otrokom.

V Italiji ima otrok obravnavo ABA tudi v šoli, na primer dve do tri ure vsako jutro z vzgojiteljico, saj se ti otroci šolajo v rednih šolah, popoldne pa lahko z otrokom dela eden od staršev ali vzgojitelji na domu. Življenje z otrokom z avtizmom je zelo naporno, tudi če se ABA ne izvaja. Ko smo z otrokom, je bolje, da čas porabimo za to, kar mu koristi. Vendar je obravnava ABA možna v zelo redkih regijah. Delam kot svetovalka ABA za zdravstveno ustanovo v Imoli pri Bologni, a je to edino mesto v Italiji, kjer zdravstveni sistem nudi to možnost. Vzgojitelje, ki na našem območju z otroki delajo popoldne na njihovih domovih, plačajo starši. In še do tega so prišli po zaslugi prizadevanj društva, ki so ga ustanovili starši otrok z avtizmom.

Eno uro logopedije in psihomotorike na teden. Otroci z avtizmom imajo ves čas šolanja na voljo posebnega vzgojitelja, vendar slednji večinoma nimajo posebne izobrazbe za delo z otroki z avtizmom in z njimi delajo na način, kot pač najbolje znajo. Delo svetovalca ABA je tudi, da usposablja šolske delavce.

Pri neposrednem delu z otrokom in svetovalcem, ki jim pokaže, kako se to izvaja.

To je edina metoda, ki je dokazano učinkovita. Obstaja veliko znanstvenih študij, kjer so svetovalci ABA zbirali podatke o posamičnih otrocih pred obravnavo, med obravnavo in po obravnavi in ki dokazujejo učinkovitost obravnave po preteku dveh let. Nekatere študije so bile narejene tudi v daljšem časovnem obdobju. V primerjavi z drugimi načini obravnave, kot so logopedija, psihomotorika in delovna terapija, ta način obravnave dosega najboljše rezultate pri izboljševanju sposobnosti otroka na področju inteligenčnega kvocienta, jezika in prilagajanja okolju. Prve študije segajo v daljno leto 1973, kar pomeni, da je ta metoda v uporabi že 40 let.

Ne. Tudi ABA ni čarobna obravnava, vse, česar se otrok nauči, se nauči samo z vztrajnostjo, trdim delom in ogromno potrpljenja.