Potem ko je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon varnostnemu svetu predstavil poročilo inšpektorjev o avgustovskem napadu v predmestju Damaska, ki je nedoumno potrdilo uporabo kemičnega orožja, natančneje sarina, se je začela diplomatska bitka za njegovo interpretacijo. Inšpektorji ZN, katerih prvotna naloga je bila raziskati tri spomladanske domnevne napade s kemičnim orožjem, so zaradi grozovitega avgustovskega napada v Guti zbrali le podatke o slednjem, pri tem pa ostali pri prvotno začrtanih jim okvirih, da ne raziščejo odgovornosti za uporabo kemičnega orožja, ampak samo, ali je bilo to dejansko uporabljeno.
Po včerajšnji izjavi vodje misije Aakeje Sellstroema naj bi se v kratkem vrnili v Sirijo in raziskali še druge domnevne napade, ki jih je po njegovih besedah 13 ali 14, in šele nato izdelali končno poročilo. Navedel je, da bodo raziskali tako obtožbe upornikov kot režima, a ponovil, da njihova naloga še vedno ni odgovoriti na vprašanje, kdo ga je uporabil.
Prav zaradi slednje dileme, ki se je v podporo Al Asadovemu režimu oklepa Rusija, je malo verjetno, da se bo varnostni svet dokopal do resolucije v zvezi z uničenjem sirskega kemičnega orožja, ki bi vsebovala avtomatično vojaško akcijo v skladu s sedmim poglavjem ustanovne listine ZN, če se Damask ne bo držal v Ženevi sklenjenega dogovora o nadzoru nad njegovim kemičnim orožjem in uničenju le-tega. Moskva pri tem ni osamljena, saj vojaškemu posredovanju nasprotuje tudi ameriška in evropska javnost, dodatno zbegana z vse večjimi nejasnostmi okoli »neizpodbitnih« dokazov zahodnih obveščevalcev ter s poročili iz Sirije, ki pričajo, da že polovico uporniškega gibanja predstavljajo islamski skrajneži oziroma mudžahidi.
Vse bolj razdeljena opozicija
Sirska opozicija je bila od samega začetka upora pred poltretjim letom razdeljena tako na samem bojnem polju kot v odnosu do Al Asadovih nasprotnikov v eksilu. To frakcionaštvo se je medtem še poglobilo, svoje pa so prispevali tudi mudžahidi iz tujine, zaradi česar so propadli vsi poskusi zgraditve enotne protirežimske koalicije, ki bi si zagotovila širšo mednarodno podporo tudi v orožju. Nacionalna koalicija sirske revolucije in opozicijskih sil, skrpana novembra lani v Dohi, je sicer nadgradila popolnoma neučinkovit Sirski nacionalni svet s sedežem v Carigradu ter poleg njega zajela predstavnike lokalnih revolucionarnih svetov v sami Siriji, upornike tako imenovanega vrhovnega vojaškega sveta in svobodno sirsko armado. Po drugi strani koaliciji ni uspelo na svojo stran pridobiti predstavnikov sirskih opozicijskih skupin, združenih v nacionalni koordinacijski odbor, ki zavračajo nasilje in bi se pogajale z oblastmi, zavračajo pa jo tudi islamisti, vključno s Fronto Al Nusra, ki predstavlja vejo Al Kaide v Siriji.
Upor postaja prežet s skrajneži
Svobodna sirska armada (FSA), sestavljena iz vojakov redne vojske, ki so se pridružili uporu, in prostovoljcev, vodi oboroženi upor od samega začetka, vendar jo je zdaj že zasenčila sirska islamska osvobodilna fronta (SILF), ki je lani združila okoli 20 uporniških skupin, predstavlja polovico oboroženih borcev proti Al Asadu in jo z orožjem oskrbujeta Katar in Turčija. Idejno se nagiba k muslimanskim bratom in salafistom, pridružili pa so se ji mnogi borci iz vrst FSA. Na drugem bregu so ostanki uporniške skupine Guraba al Šam, borcev za sekularno Sirijo po Al Asadu, ki so jo zdesetkali islamisti Al Nustre in brigade Tavhid ter jim pobrali orožje, tako da jih je ostalo še kakšnih sto.
Zato pa se krepi brigada Afad Al Rasul, ki deluje neodvisno od FSA in SILF ter salafistične sirske islamske fronte, njenih 15.000 borcev pa financira katarska vlada. V tej zmešnjavi deluje še ducat oboroženih skupin, ki so se jim na čelo postavile razne teroristične organizacije z bližnjega in srednjega vzhoda, ki si prihodnjo Sirijo predstavljajo povsem drugače od Zahoda in Rusije, ki se ne moreta zediniti o Al Asadovi vlogi v njej.
