Včeraj je bil v Uradnem listu objavljen ukaz o postavitvi Boža Cerarja za veleposlanika v Washingtonu. Cerarja, ki je bil tako v zdajšnji kot tudi v drugi Janševi vladi desna roka zunanjega ministra Karla Erjavca, naj bi na državnosekretarski funkciji zamenjal Bogdan Benko, ki se je pred dnevi vrnil z veleposlaništva v Köbenhavnu, na izpraznjeno Benkovo mesto v dansko prestolnico pa odhaja nekdanji veleposlanik na Finskem Tone Kajzer. Kajzer je bil v prejšnji vladi državni sekretar v Janševem kabinetu in ga je premier med drugim pooblastil, da se je namesto zunanjega ministra Erjavca pogajal s Hrvaško glede Ljubljanske banke. Prav tako je soglasje države sprejemnice in predsednikov podpis že dobil Primož Šeligo, ki konec tega meseca odhaja za veleposlanika v Rusijo. Spomnimo, da Šeligovega odhoda v tujino – v Teheran – pred slabimi petimi leti takratni predsednik države Danilo Türk ni hotel podpisati, saj ta ni izpolnjeval tedaj veljavnega zakonskega določila, da mora biti diplomat po vrnitvi iz tujine dve leti v notranji službi. V prihodnjih dneh v tujino odhaja tudi Andrej Logar, ki bo vodil stalno predstavništvo pri OZN v New Yorku, Roman Kirn se odpravlja na čelo veleposlaništva na Nizozemskem, Miljan Majhen pa veleposlaništva na Kosovu.
Prostora za nekarierne diplomate ni več
V Uradnem listu je bilo tudi že objavljeno imenovanje Marte Kos Marko za veleposlanico v Nemčiji in Andreja Rahtena za veleposlanika v Avstriji. Tako Kos-Markova kot Rahten sta nekarierna (pogodbena) diplomata – teh je po zakonu o zunanjih zadevah lahko največ desetina vseh vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov. Glede na to, da ima Slovenija po svetu 51 DKP, je torej lahko pogodbenih vodij pet, z imenovanjem Kos-Markove in Rahtena pa je ta številka dosežena (poleg njiju so nekarierni diplomati še veleposlanika v Beogradu in Camberi Franc But in Milan Balažic ter generalni konzul v Monoštru Dušan Snoj).
Nekateri diplomati, ki jih je vlada že potrdila na čelo DKP, na soglasje držav sprejemnic oziroma na podpis in objavo ukaza o imenovanju še čakajo. V Bern po naših informacijah odhaja Franc Mikša, v Bratislavo Bernarda Gradišnik, ki je bila do zaprtja slovenskega veleposlaništva na Portugalskem veleposlanica v Lizboni. Nekdanji šef Sove, zdaj pa predstavnik Slovenije v politično-varnostnem odboru EU Matjaž Šinkovec ostaja v Bruslju, le da bo po novem veleposlanik v Belgiji. Prav tako v tujino odhaja Ksenija Škrilec, ki bo veleposlanica v Budimpešti, dozdajšnja veleposlanica na Madžarskem Darja Bavdaž Kuret pa se seli v New Delhi. Na čelo DKP v Sarajevu je vlada imenovala Iztoka Grmeka, za generalnega konzula v Münchnu pa Jožefa Kečka.
Bo Sergaševa le dočakala Trst?
Nekaterim veleposlanikom, med njimi tudi Iztoku Jarcu v Londonu, se po štirih letih še ni treba vrniti v domovino, saj jim je bil mandat podaljšan. A se bo očitno Jarc preselil na drugo veleposlaniško mesto, saj naj bi ga po naših informacijah strokovna komisija MZZ, ki ocenjuje kandidate, ocenila kot najprimernejšega za vodenje slovenskega stalnega predstavništva pri OECD v Parizu. Od tam se namreč zaradi določila Zujfa o upokojevanju vrača Andrej Rant, ki je izpolnil pogoje za starostno pokojnino. Prav tako je moral zaradi tega dela Zujfa mesto generalnega konzula v Trstu zapustiti Dimitrij Rupel. Če bo zunanji minister Karl Erjavec uresničil svoje napovedi ob Ruplovem odhodu, da bo pri postavitvi novega generalnega konzula pomembna zgolj odločitev strokovne komisije, bo v Trst odšla Ingrid Sergaš. Sergaševa z mestom generalne konzulke v Trstu doslej sicer ni imela sreče. Pred slabimi petimi leti jo je na to mesto tik pred odhodom imenovala prva Janševa vlada, a je Pahorjeva ministrska ekipa odločitev razveljavila. Tudi Sergaševa namreč ni izpolnjevala takrat veljavnega zakonskega določila o dveletnem delu v notranji službi pred ponovnim odhodom v tujino.
