To še ne pomeni, da je povsem izginilo, je pa manj spektakularno in postaja bolj pritajena rabota posameznikov in manjših skupin. Marsikje se odvija v tihem dogovoru z mestnimi oblastmi, represivnimi aparati države in celo s privatnimi lastniki prostorov. Ponekod je tak dogovor povsem praktičen in ni »nezakonita zasedba« v konvencionalnem pomenu skvoterstva: oni, lastniki, vam dopustijo zasedbo prostora, če se nekako sporazumete, da boste redno plačevali osnovne stroške (brez najemnine), vendar pod pogojem, da v izjemno kratkem izselitvenem roku prostor zapustite takoj, ko to od vas zahtevajo, saj so vam »oddali« prostor v uporabo za nedoločno določen čas, ki včasih traja le nekaj mesecev, drugič več let. Takšna praksa se je vsaj v nekaterih zahodnih mestih izkazala za uspešno in koristno tako za lastnike praznih prostorov, ki so dostikrat kar mesta sama, kakor za začasne uporabnike, ki prostore vzdržujejo in napolnijo z različnimi vsebinami. Ena izmed dobrobiti takšne »zasedbe« je med drugim ta, da mlajši uporabniki prostorov, tudi umetniki, oblikovalci, moderni rokodelci, prvič izkusijo, kaj pomeni »imeti/ustvarjati« prostor, delavnico ali galerijo (če svoje izdelke prodajajo, država vseeno pobere davek), za mesto ali zasebnega lastnika pa oživitev prostora ob osnovnem vzdrževanju največkrat pomeni, da pridobiva simbolno vrednost.
Vendar ta prožnost pri naseljevanju neuporabljenih bivalnih prostorov, ki so jo nekatera mesta začela vstavljati v svoje upravljavske načrte, marsikdaj prikriva, da mesta in njihov »razvoj« vse bolj upravljajo privatni nepremičninski kapital, »developerji« in njihovi lobiji. Z leti so vse zahodne zakonodaje in mestne uredbe vsak poskus zasedbe prostora, nepooblaščenega stopanja na tuj teritorij, tako rigorozno omejile in kršilcem zagrozile s tako visokimi kaznimi, da so sproti ubijale vsako grešno misel na zasedbo neizkoriščenih prostorov, na družbeno sprejemljivost klasičnega skvotiranja, ki je bila nekaj povsem normalnega. Medtem vsak posamič išče rešitev, kako preživeti v mestih z previsokimi najemninami za stanovanja (Berlin je izjema, ki potrjuje temeljni zasuk) in najeti majhno delavnico ali galerijo v pogojih, kjer mesto in država opuščata tradicionalne instrumente »družbene blaginje«, kot so regulacija najemnin, neprofitna stanovanja in poslovni prostori, sankcije za slabe lastnike prostorov.
Pokojni urbani geograf Neil Smith je izrazu »urbana meja« v svoji analizi procesov gentrifikacije v razredno opredeljenem revanšističnem mestu, kakršen je v času vladavine župana Giulianija denimo postal New York, dal povsem nov pomen. Zanj je urbana meja nekaj konkretnega in geografsko določljivega: je meja profitabilnosti med tistimi predeli mesta, v katere se namenoma ni vlagalo nič, in tistimi, v katera se naseli »nepremičninski kapital«, ki pričakuje, da bo iz tega vložka izvlekel čim več profita. V tradicionalnih zahodnih velemestih, kot so bila London, New York, Tokio, Pariz, so bili že zaradi velikosti teh mestnih četrti premiki urbanih meja od sedemdesetih let dalje bolj očitni. Šlo je za drugo fazo procesa gentrifikacije, ki se je glede na obseg posegov v urbano tkivo razlikovala od občasnih, diskretnih zasedb delavskih revnejših četrti v šestdesetih letih. Leta 1964 je sociologinja Ruth Glass prvi takšen izgon iz delavskih četrti Londona, ki so jih začeli zasedati srednji družbeni razredi, imenovala »gentrifikacija«. Takšna socialno »plemenitejša zasedba« mestnih četrti je seveda povsem spremenila njihov kulturni in socialni značaj.
Po Smithovem mnenju smo zadnjih dvajset let sredi vsesplošne gentrifikacije, ki se različno intenzivno z lokalnimi posebnostmi odvija po vsem svetu, v starih industrijskih in manjših trgovskih mestih. Najbolje analiziran zgled ponuja New York oziroma nekaj njegovih gentrificiranih četrti, med njimi je tudi zgodovinsko etnično raznovrsten spodnji vzhodni predel Manhattna (Lower East Side). Na ulici, kjer so nekoč v dolgoletni napeti simbiozi živele etnično pisane delavske, subkulturne, kontrakulturne in umetniške skupine, ki so občasno s skupnimi močmi odbijale napade mestnih oblasti in nepremičninarjev, se danes ob nekaj starih stanovanjskih hišah, kjer je še v veljavi šibek režim reguliranih najemnin, vzpenja supermoderni »kondominij«, ki je sicer v primerjavi z globalnimi urbanimi posegi majhno »razvojno podjetje«. Novi meščani, izobraženi »profesionalci« z modernim potrošniškim slogom, so zanje odšteli več kot tri milijone dolarjev. Zgradili so ga imigrantski delavci, ki jih ne varuje sindikat, »developer« je bil Izraelec, finančno posojilo pa je dala Evropska ameriška banka. Ta proces »plemenitenja« mestnih predelov je danes globalen.
Ideološko libertarne in progresivne kulturne in umetniške skupine so v tem urbanem procesu – imenujejo jih revitalizacija, regeneracija, prestrukturacija mesta – odigrale funkcionalno dvorezno vlogo. Po eni strani so bili kontrakulturniki proti gentrifikaciji, na primer umetniki v skvotih Lower East Sida, saj so javno izražali svoja stališča skupaj s prebivalci ogroženih revnejših sosesk. Toda Smith venomer opozarja, da so umetniki sami vendarle del tega procesa. Zgodovinsko so s selitvijo v skvote in prazne stavbe v revnejših soseskah omogočili začetek gentrifikacije. Selijo se tja, kjer so najemnine nizke, ker lastniki ne vzdržujejo stanovanj in stavb. Z njihovim prihodom se podoba sosesk spremeni. Ena izmed posledic je ponovno višanje najemnin, saj je prostor obljuden, kulturno zapolnjen in pridobiva vrednost. Potem nastopi naslednja stopnja gentrifikacije. Prvi na listi za odstrel so ravno umetniki, naj še tako oživljajo »degradirane« površine in stavbe. Za njimi pridejo novopečeni mestni buržuji, ki po svoje oživljajo predstavo o avtentični podobi stare četrti. Na njej ni nič več socialno pristnega, vendar hitijo ustvarjati podobo »urbane vasi«, tudi z lažno, »prikrito gentrifikacijo«, ko pod obledelimi napisi nekdanjih prodajaln in družinskih trgovinic delajo »biznis« z izbrano ponudbo v šik »etnični restavraciji«, po možnosti točno iz tiste kuhinje, kakršno so vsak dan gojili izgnani prebivalci četrti. To je novi urbani krog kapitalskega čiščenja in urejanja mesta, njegovega podrejanja privatnim interesom in kovanja dobička. Vse je videti kultivirano in isto. Je del sedanje »kulture kapučina«, kakor ji pravi sociologinja Sharon Zukin. V tej urbani igri, premikanju urbanih meja in špekulacij s pozidanim prostorom, razmere nikoli niso bile bolj zrele za skvoterstvo – vendar obogateno z zgodovinskim spoznanjem, na kakšne čeri lahko naleti.
