Še vedno v plusu, ki pa ni velik

Na prvem v Mozirju je bila težja konkurenca, pa tudi najina igra je bila boljša, čeprav sva na drugem turnirju zmagala, na prvem pa izgubila v finalu. Denimo v Mozirju je bilo več tujih ekip, ki so dvignile kvaliteto. Midva sva v četrtfinalu naletela na neugodno češko dvojico, kjer sva se vrnila iz nemogočega položaja. V Žužemberku je manjkala ena dobra slovenska dvojica, so pa zato preostale pokazale boljšo igro.

Odločila sva se, da greva vsak na svoje. Brat ima namreč bistveno manj časa, saj je reprezentant v dvoranski odbojki. Z drugim sotekmovalcem sem lahko začel s sezono na mivki skoraj mesec dni prej, kot bi jo, če bi čakal brata. Skupno lahko igram skoraj tri mesece več kot brat. Da bi najprej igral z enim, nato z bratom, potem spet z nekom tretjim, pa nisem hotel.

Seveda je, še posebno ker sem letos proti njemu že dvakrat izgubil. Upam, da bo šlo v tretje rado. Na naslednjem turnirju v Mokronogu ga verjetno ne bo, se bomo pa spet pomerili na zaključnem turnirju za državno prvenstvo. Upam, da se bomo tam pomerili čim kasneje, ne že v skupini, ampak šele v zaključnih bojih.

Nekaj malega, a to je navada med vsemi igralci že vsako leto. Vse ostane v normalnih okvirjih. Se zgolj malce pošalimo, nič hujšega.

Zelo težko je dobiti sponzorje, nagrade na turnirjih pa so vsako leto manjše. Vedno več je namreč praktičnih nagrad. Včasih sem z nagradami pokril vse stroške in naredil nekaj plusa, zdaj pa je vsako leto slabše.

Za zdaj sem še vedno v plusu, ki pa ni velik. Dobro bi bilo, da bi imela vseskozi sponzorja, ki bi pokril prijavnine na turnirje in še malce preostalih osnovnih stroškov. Za prijavnino sva sicer zdaj sredi sezone dobila sponzorja, a bi bilo koristno, če bi imela še kakšnega dobrotnika.

Z velikim sponzorjem bi se lahko dokazala tudi v Evropi, morda celo v svetovni seriji. Toda to je težko. Če se prijaviš na neki turnir, ki je daleč od Slovenije, te pride zgolj letalska vozovnica za tja in nazaj več kot tisoč evrov, pa četudi bi tam izpadla že v prvem krogu. Z več sponzorskega denarja bi se lahko sezone lotila povsem drugače. Tako pa igrava predvsem na slovenskih in avstrijskih turnirjih.

Res je, toda zdaj naj bi se na zvezi malce reorganizirali in morda bo kaj več pomoči tudi za igralce na odbojki na mivki. Letos smo dobili tri žoge, enako kot Simona Fabjan in Andreja Vodeb. Vsaj nekaj.

Vse je v lastni režiji. Profesionalnih ekip ni, s čimer so povezane tudi dvorane in igrišča. Govori se, da naj bi se v Črnučah gradila dvorana za odbojko na mivki. Če bi se nato ustanovili klubi za odbojko na mivki in bi se od odbojkarske zveze ločila zveza za odbojko na mivki, bi bilo potem lažje. Tudi v Novi Gorici naj bi se v roku petih let nekaj zgradilo.

V dvorani igram korektorja, na mivki pa moraš biti bistveno bolj raznovrsten. Na mivki veliko sprejemam servis, česar v dvorani skoraj ne občutim. Enako velja za podajanje. Na mivki moram imeti več občutka na spodnjem odboju. Če bi se moral odločiti, bi raje vztrajal v odbojki na mivki, ki je bolj vsestranski šport, pa manj nas je v ekipi, zgolj dva. To mi je bližje, saj sem včasih igral tenis.

Razlik je precej. Gibanje je težje na mivki, še posebno če je globoka. Kljub temu mi je prilagajanje na drug stil lažji kot pred leti, saj imam že precej izkušenj. Potrebujem približno dva do tri tedne, da se povsem prilagodim na novo okolje. Da pridem povsem v formo, pa še kakšen teden več.

Pogovori za zdaj še potekajo. Po vsej verjetnosti bom ostal. Obstaja ustni dogovor, a podpisal še nisem.