Potencial mladih ni izkoriščen

Poleg okroglih miz in delavnic bodo v kratkem začeli s projektom mentorstva, ki bo namenjen razvoju nasledstva Slovenske kadrovske zveze. Mladi se lahko o sekciji MEKS in vstopu vanjo pozanimajo preko omrežij Facebook in Twitter ter na spletnih mestih www.meks.si in skz.si. O mreži mentorstva in njenem učinku na zaposlovanje mladih smo se pogovarjali s Primožem Zupanom. vodjo MEKS.

Mreža mentorstva je še v nastajanju, vsak dan dobimo še kakšnega mentoriranca in mentorja več. Zdaj je vanjo vključenih približno petdeset mentorirancev, starih do triintrideset let, in približno dvajset mentorjev. Mentorstvo omogočamo trem skupinam mladih, in sicer tistim, ki so pridobili izobrazbo iz kadrovske oziroma sorodnih smeri, pa so ali niso zaposleni na tem področju, tistim, ki sicer niso pridobili izobrazbe, pa so zaposleni na kadrovskem področju, ter »simpatizerjem« oziroma tistim, ki ne sodijo v omenjeni skupini, a si na področju ravnanja s človeškimi viri, dela z ljudmi in delovnopravnem področju želijo pridobiti dodatna znanja in izkušnje.

Mentorji prihajajo iz vrst Slovenske kadrovske zveze. To so kadrovski strokovnjaki, direktorji, menedžerji, skratka vsi, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjajo na tak ali drugačen način. Mladim namreč želimo zagotoviti mentorje, ki jim bodo pomagali razviti tiste kompetence, v katerih vidijo rast svoje kariere oziroma so ključne za njihov strokovni razvoj.

Mentorstvo bo potekalo v obliki osebnih srečanj, minimum, ki smo si ga zastavili v sekciji, pa je štiri srečanja na leto v trajanju ure in pol. Torej vsaj enkrat na trimesečje. Kar je več od tega, je stvar dogovora med mentorjem in mentorirancem.

Na uvodnem srečanju mentor in mentoriranec opredelita tri poslovne in tri zasebne cilje mentoriranca ter spremljata njihovo uresničevanje. Mentor mu je v pogovorih na voljo za vprašanja, ki se tičejo kariernega razvoja, ko se na primer mentoriranec sooči z izzivom pri delu in razmišlja o pravih rešitvah.

Vsekakor te aktivnosti vedno prispevajo k povečanju zaposlovanja. Mentoriranci, ki gredo aktivno skozi proces mentorstva, se zaradi pridobljenih izkušenj in znanj počutijo bolj samozavestne in so bolj prepričani v svoje sposobnosti. To je nekaj, kar se opazi na razgovorih. Takšna sodelovanja hkrati tudi podjetjem omogočijo, da posameznike spoznajo na bolj neposreden način, začutijo njihov način razmišljanja in dela ter kako se odzivajo v različnih situacijah. Tako se večajo priložnosti za zaposlitev na obeh straneh. Ko v podjetju prepoznajo talentirane posameznike s potencialom, si jih prav gotovo prizadevajo čim prej pridobiti v svoje vrste.

Ne glede na izpeljano bolonjsko reformo visokega šolstva je to še vedno potrebno korenite prenove. Leta 2006 sem opravil raziskavo Delodajalci v bolonjskem procesu, jo ponovil leta 2011 in preveril tudi nekatere ključne ugotovitve iz leta 2006. Dejstvo je, da je v vmesnem času drastično upadla intenzivnost sodelovanja med gospodarstvom in visokim šolstvom; pa ne samo to, upadla je tudi motivacija v podjetjih, kar je zaskrbljujoče.

Vsakič, ko se izpostavi problem zaposlovanja, se pozornost zelo hitro usmeri na pomanjkanje naravoslovcev in tehničnih profilov, ki razvijajo in ustvarjajo dodano vrednost. Tukaj vidim velik vpliv vseh profesorjev in učiteljev teh področij na celotni vertikali našega izobraževalnega sistema. Veliko mladih je imelo dober potencial za razvoj in nadgradnjo teh znanj, pa so zaradi neprimernih profesorjev ali učiteljev svojo karierno pot raje usmerili v družboslovje.

Rešitev vidim v tem, da se kot družba osredotočimo na sodelovanje šolstva z gospodarstvom denimo na način, da podjetja v svoje ekipe, vodstvene in strokovne oziroma razvojne, za eno leto vključijo profesorje oziroma učitelje, ki poučujejo na teh področjih. Takšna rotacija bi podjetjem prinesla veliko znanja, ki je ta trenutek v izobraževalnih ustanovah, profesorjem pa dodatno oplemenitila znanje s praktičnimi izkušnjami iz poslovnega sveta.

Verjamem, da bi s takšnimi spodbudami morali začeti čim prej, že v osnovni šoli. Spodbujali bi jih tako, da bi jim že v nižjih razredih predstavili uspešne zgodbe uspešnih podjetij, v višjih pa bi jih seznanjali z osnovami, denimo s tem, kako idejo pretvoriti v poslovni načrt in nato v izvedbo.

Ni vsakdo rojen podjetnik in ni vsakdo rojen za to, da »hodi v službo«. Mislim, da je ključnega pomena poznavanje samega sebe in svojih prioritet. Ko točno veš, kaj ti je v življenju pomembno in kaj želiš postati, se ti celotna pot kaj hitro sestavi. Brez vloženega truda in odrekanj seveda ne gre, a če nekaj rad delaš, je lažje vsako breme in vsak izziv.

Na sistemski ravni bi morali poenostaviti administracijo, predvsem pa vsaj v prvem letu delovanja podjetjem zmanjšati prispevke in davčna bremena. Velik izziv je tudi pridobivanje zagonskih sredstev. Verjamem, da bo vlada prepoznala priložnost, ki jo je dobila z nedavnimi napotki iz Bruslja, in pravočasno sprejela ustrezne ukrepe, ki bodo spodbujali podjetništvo med mladimi, že ustanovljena podjetja pa k odpiranju novih delovnih mest. Nujno pa je tudi uvajanje podjetn(išk)ega učenja na vseh ravneh izobraževalnega sistema.