Hipsterstvo: Vsem vidno, a močno neoprijemljivo

Odstop od prevladujočega

Največja zakladnica kolektivnega človeškega poznavanja zabavne trivie pravi, da pojav hipsterjev izvira že iz 90. let prejšnjega tisočletja. Osebno sem za njih prvič slišal 2007, ko sem na omrežju Youtube videl parodijo starega montypythonovskega skeča »Upper class twit of the year« (Najboljši prismuknjenec leta iz višjega sloja). V parodiji je šlo za hipstersko olimpijado. Priznati moram, da je od tam izviralo okoli 95 odstotkov vsega, kar sem vedel o hipsterjih v času pisanja tega članka. Zato so se mi naslednji podatki z Wikipedije zdeli povsem točni. Gre za subkulturo mladih, urbanih pripadnikov srednjega razreda, včasih tudi starejših najstnikov. Povezuje se jih z indie glasbo in specifičnim okusom za modo, ki pa načrtno odstopa od prevladujoče. Gojili naj bi alternativno duhovnost oziroma življenjski slog. Sam izraz naj bi nastal s posamostaljenjem angleškega pridevnika hip, ki naj bi bil izvorno produkt jazz scene, imel pa bi lahko tudi etimološke sorodnosti z opijem in odprtimi očmi. Med googlanjem sem naletel tudi na pogosto citiranega Christiana Lorentzena, ki v številnih člankih opozarja, da so hipsterji obsedeni z avtentičnostjo preteklih subkultur in neomadeževanih kultur, ki jih nato, tako pravi Lorentzen, prelevijo v izrazito neavtentične izraze kulture.

Malo bolj naklonjen je urbani slovar, ki pravi, da gre za večinoma dobro izobražene mlade, z diplomami iz humanistike in umetnosti ter matematike oziroma naravoslovnih znanosti, ki jih pod skupnim imenovalcem druži želja po neodvisnem mišljenju in uporu proti prevladujoči kulturi in dogmi, ki jo vsiljujejo oglaševalske agencije. Posledično naj bi bila njihova reakcija odklon od podob in vrednot, ki jih ponuja in do neke mere vsiljuje domače kulturno okolje, za iskanje novih tal pa posegajo po kulturah, ki se jim ne vsiljujejo, temveč morajo za njihovo spoznavanje in vživljanje v njih vložiti določen napor. Če je tako, gre za precej sprejemljivo razlago stare šale, da so hispterjem všeč zgolj reči, ki še niso postale »kul«. Vendar kot že rečeno, nisem hipster in nobenega hipsterja ne poznam, zato je to zgolj ugibanje.

Če pravijo, da so subkultura...

Da ne bi ostalo zgolj pri ugibanju, je bilo treba naposled tudi ugotoviti, če je kaj hipsterjev v Sloveniji, morda celo navezati stik. Za več informacij sem se obrnil na izvedenca za moderne pojave Vuka Ćosića, ki mi je zagotovil, da obstajajo. »Veš, kako je s subkulturami. Če se je našla skupina ljudi, ki si je nadela takšno ime, potem to obstaja. Gre za zelo množično globalno subkulturo, ki ima nekaj značilnosti vezanih na dizajn, modo in glasbo, tako kot tudi vse subkulture. V tem smislu je Ljubljana tipično mesto te velikosti in ima tudi ta segment. Pri nas lahko najdeš »fixed gear« bicikliste in longboarderje, seveda pa se najdejo tudi primerki z brki. Ljubljana je v tem smislu tipična mala prestolnica.« Svetoval mi je tudi, naj se obrnem na fante, ki vodijo Bi Kofe. »Bi Kofeja se drži sloves hipsterske centrale. Sicer ni samo to, je tudi kulturni center in še mnogo več. Se ga pa drži tak sloves.«

Če sem upal, da bom na tem naslovu prišel kaj bliže hipsterjem in njihovemu bistvu, sem bil kmalu razočaran. Smeh, nelagodje in prepričanje, da gre za potegavščino. To so bili prvi odzivi, ko sem omenil, da pišem članek o hipsterjih. Kljub vsemu je Stojan Georgijev priznal, da se lokala drži tak sloves, čeprav sam ni hipster, in da scene ne razume ter da mi bolj težko pomaga. Ko sem ga vprašal, zakaj se prav Bi Kofeja drži tak sloves, če nihče med njimi ni hipster in se na to ne spozna, pa mi je povedal: »Če govorimo o modi in podobnih rečeh, ki se jih pripisuje hipsterjem, imamo pri nas ponudbo z glasbenimi dogodki, ki so bolj eksperimentalne narave. Pri nas nastopajo nove glasbene skupine, ki so povezane s trenutnim utripom dogajanja. V resnici pa tega ne moreš definirati, ker se neprestano spreminja in dobiva drugačno obliko. Mi želimo ponuditi modernejše glasbene in umetniške vsebine, ki različne ljudi na različne načine nagovarjajo. V resnici delamo svoje in privlačimo, kogar koli to nagovori.«

Samo hipster bi zanikal, da je res hipster

Tudi Bi Kofe se je torej izkazal za slepo ulico, čeprav sem bil povabljen, da ga obiščem in o hipsterstvu vprašam kako stranko. Po nekaj neodgovorjenih elektronskih poštah in neuspešnih poskusih odkritja hipsterjev se mi osebni pristop ni več zdel tako preudaren. Ravno ko sem obupaval, pa mi je rešilno bilko ponudil sodelavec. Povedal mi je za prijateljico, ki po spletnih forumih sliši na ime Watcher in je pripravljena pomagati. Sicer ni hipsterka, a pravi, da pozna ljudi, za katere bi se to lahko reklo. »Moje osebno dojemanje, ki je popolnoma nepreverjeno, je, da hipsterstvo kljub pogostim očitkom, da je subkultura brez politične konotacije, to vseeno ima,« mi pove Watcher. »Menim, da je izvorno šlo za upor proti korporativnosti ameriške družbe. Hipster zato jé organsko hrano, posluša indie glasbo, raje si nekaj naredi sam, kot da bi to kupil. Zdi se mi, da vse sledi iz tega. Kasneje se je to preselilo v Evropo in tudi k nam.«

Ko sem jo vprašal, kako to, da vidimo ljudi, ki so oblečeni v oprijeta oblačila, nosijo očala s širokimi okvirji, imajo račun na Instagramu kot nekdanji minister za izobraževanje Turk, a nihče med njimi ni hipster, mi je povedala: »Fenomen se je medtem tudi skomercializiral, a se hipster z izumetničenim povzemanjem svojega načina življenja v prevladujočo modo ne ukvarja preveč. Pred časom se je o njih že precej pisalo v medijih, tudi neke čudne diplome so se pisale na FDV na to temo. Hipster se s tem ne ukvarja. Vsak živi svoje življenje, tako kot se mu zdi, da pa nekdo v vsaki stvari izvoha neko poslovno priložnost, pa je znamenje komercializacije naše družbe, ki jo opažamo tudi v Sloveniji na vseh ravneh. Od poskusov komercializacije podzemlja, od K4 do Metelkove. Nekdo izvoha neki vzorec v družbi in poskuša ustvariti dobiček. To za hipsterja v resnici ni pomembno.«

Zakaj sem imel takšne težave pri odkrivanju hipsterjev, pa mi je odprla, ko je povedala: »Hipster je predvsem individualist, ki hoče definirati samega sebe, na pa da bi mu drugi govorili, kaj je in kako naj živi svoje življenje. Vsi, ki jih družba označuje za hipsterje, zato sami sebi gotovo ne bodo rekli, da so hipsterji.« Celo početje pisanja članka se mi je še v istem hipu zavrtelo pred očmi in ugotovil sem, da je bilo moje početje primerljivo s srednješolskim prizorom, ko nekdo stopi v učilnico, kjer poteka astronomski krožek in prisotne vpraša, če mu lahko povedo, kaj pomeni biti piflar?