Žiga Valetič

Za to sem se odločil, ko sem si pri preučevanju tematike samomora za poljudnoznanstveno delo Samomor, večplastni fenomen ogledal dokumentarni film o otrocih iz družin, kjer se je zgodil samomor. Zelo me je ganilo. Videl sem, da si mladi, ki imajo podobno izkušnjo, lahko izkažejo zelo pomembno razumevanje. V tem sem videl možnost, da nekaj, kar je globoko ganilo mene, prenesem tudi na bralce.

V obeh primerih gre za izgubo v ranem otroštvu in v tem smislu sta si izgubi podobni. Včasih otroke podcenjujemo, a so otroci vendarle osebnosti in imajo najmanj toliko kapacitete čustvovanja kot mi odrasli. Drug drugemu lahko prisluhnejo in tudi nekaj dajo. Pri njih je to morda celo bolj spontano, pri odraslih pa je toliko pregrad in razlik, da včasih te omejitve težko presegamo.

O tem sem prepričan. Trenutno z eno od slovenskih založb pripravljam prevod knjige Žalovanje po samomoru bližnjega. V Sloveniji deluje nekaj skupin za svojce. Tam spoznajo ljudi, ki imajo enako izkušnjo, spoznajo, da niso edini, ki se sprašujejo, zakaj se je to zgodilo, kaj sem naredil narobe, sem sploh kaj naredil narobe... To so vprašanja, ki so stalna, ki ne izginejo. Med ljudmi s podobno izkušnjo začutijo, da so sprejeti, saj niso edini, ki se mučijo s temi vprašanji.

Samomor je v večini primerov dejanje, ki je storjeno iz stiske, zato gre za tragedijo. Najprej je to osebna tragedija, potem družinska in na koncu tudi družbena. Osebno samomora kot dejanja ne morem obsojati. Če ljudje ne bi imeli fizične možnosti, da izpeljemo to dejanje, ga tudi ne bi izpeljali. Samomor se torej ne preprečuje iz moralističnih vzgibov, češ, to se ne sme delati, ampak zato, ker je to tragedija.

To je sicer rekel nekdo drug, ampak vseeno mislim, da mnogo ljudi tega dejanja ne naredi ravno zaradi tega. V mnogih primerih se izkaže, da so resnejše težave trajale neko obdobje v življenju in so potem prešle. V tem smislu je bilo veliko samomorov že samodejno preprečenih z mislijo na bližnje. Je pa v akutnih stanjih depresije, pri katerih svoje naredi tudi biokemija, težko razmišljati o soljudeh. Pri preprečevanju samomora se mi zdi pomembno še nekaj: ljudje moramo v življenju čustvovati. Ni dovolj, da samo analiziramo, racionaliziramo. Graditi moramo iskrene, odkrite odnose v družini, v družbi in tudi do samih sebe. Če ni odkritega notranjega in zunanjega dialoga in se stvari stalno pometajo pod preprogo, pride do težav.

Razlogi za samomore so različni. Vedno je to individualna zgodba, vsak človek, ki o tem razmišlja, ima svojo osebno travmo. Strokovnjakinja za samomor dr. Onja Tekavčič Grad je naredila shemo psiholoških značilnosti Slovencev, ki so lahko povezane z visoko samomorilnostjo in ena je, da agresijo obračamo navznoter. V tem smislu so se mi protesti, ki so se dogajali zadnjo zimo, zdeli pomemben korak. Na lepem se je zgodilo, da je bila agresija usmerjena navzven. To ne pomeni, da je šlo za divjanje po ulicah, saj je bilo tega vendarle malo, gre za jezo, gnev, ki ga ljudje ne želimo več tlačiti v sebi, ampak ga želimo izraziti na kontroliran način, da dosežemo neke konstruktivne družbene spremembe. V tem smislu se narava Slovencev vendarle spreminja. Nekateri vzporedni pojavi pa so nakazali, da se krepi tudi naša samoironija.

Z duševnimi težavami se lahko spoprijemamo enako odločno kot s fizičnimi boleznimi. Treba se je boriti, truditi. Ja, tudi s pomočjo humorja. Načeloma so ljudje, ki jih pestijo duševne težave, nekoliko bolj suicidalno ogroženi. Nekaterih tovrstnih težav se niti ne da odpraviti in je zato potrebno zdravljenje z zdravili in prilagajanje tem težavam. Najslabše je, kadar je to pospremljeno z alkoholizmom, saj ima prav kombinacija depresije in alkoholizma veliko zaslug za visoko slovensko samomorilnost. Pomemben del duševnih težav je na drugi strani pogojen s socialnimi dejavniki, kot je na primer ekonomska ogroženost. Je pa zanimivo, da nam samomor, kot vsaka druga smrt, veliko sporoča o življenju samem. Statistike povedo, da se na en dokončan samomor zgodi okoli 20 poskusov samomora. Vzeti si življenje je zelo težko, saj ima naš psihofizični ustroj neverjetno samoohranitveno težnjo. Mnogim, ki so poskušali izpeljati samomor, a ga niso dokončali, je to odprlo oči o moči življenja, zato tega dejanja niso več poskusili ponoviti. Smrt je del življenja, prišla bo sama po sebi, in kadar koli se misel na samomor zdi odrešilna, se lahko zdi enako odrešilna že misel na smrt in na to, da smo minljivi.

Predvsem se država pravilno ne odziva na pojav samomora. Če bi sprejeli nacionalni program preprečevanja samomora, bi se mediji v trenutkih, ko je treba poročati o samomoru znane osebe, imeli kam obrniti po komentar.

O samomoru je treba poročati, drugače postane tabu. V primeru tragične smrti Borisa Strela je le eden od tiskanih medijev objavil stavek, da naj bi si po prvih informacijah vzel življenje, v nadaljnjih štirinajstih dneh pa nihče nikjer ni govoril, zaradi česa je gospod umrl. Bralci so čutili, da je zadaj nekaj, česar si nihče ne upa izgovoriti. Pazljivost ni problematična, problematično je, če informacijo povsem zamolčimo. Tako je prišel rumeni medij, dal dogodek na naslovno stran in s senzacionalizmom morda tudi kaj zaslužil. Pravilen način poročanja o samomoru je, da hkrati povemo, da je samomor tragedija, povezana z več stvarmi. V primeru samomora pevca Kurta Cobaina je ponekod v ZDA, kjer so ta samomor senzacionalistično romantizirali, prišlo v naslednjih štirinajstih dneh do poplave samomorov. Drugje, kjer so skromno, zadržano povedali, da je bil samomor povezan z uživanjem drog in z duševnimi težavami in da je to tudi družinska tragedija, tega učinka ni bilo.

Družinski člani samomora ne morejo vedno preprečiti. Samomor je najprej osebna tragedija, šele potem družinska. Razlogi za samomor so različni, eden med njimi je akutna depresija. Ko človek izkusi akutno depresijo, po eni uri tega stanja ne more, da ne bi razmišljal o smrti, saj je tako grozno.

Pri 19 letih sem imel prometno nesrečo, v kateri sem bil sokriv in je umrl moj najboljši prijatelj. Pol leta zatem so se v meni začela dogajati huda nihanja, hude depresije in potem stanja neke sreče, blaženosti, recimo temu manije oziroma evforije, kar so simptomi bipolarne motnje. To je trajalo štiri leta in depresije so bile dejansko obupne. To niso običajni življenjski vzponi in padci, ki so tudi lahko zelo zahtevni, ampak je to stanje, ki je biokemično pogojeno. Razsuje ti življenje, vsako razmišljanje o karieri, družini, poklicu, vse je nično. Samomora nisem nikdar načrtoval, ta misel me je odbijala. Po štirih letih se je stanje umirilo in deset let zatem sem s časovne distance napisal humoristični roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki. Potem sem šel naprej, zanimali so me strokovni vidiki tega pojava, ampak kmalu sem ugotovil, da v Sloveniji skorajda ni knjig, ki bi tematizirale samomor. To se mi je zdelo nepojmljivo, saj vendar živimo v državi, ki ima visoko stopnjo samomorilnosti. Zadnjo tako knjigo, ki bi bila lahko razumljiva širši javnosti, je v 70. letih prejšnjega stoletja napisal Lev Milčinski. Prav zaradi tega sem se odločil za pisanje dela Samomor, večplastni fenomen, ki temelji na tuji in domači strokovni literaturi.