Protesti, ki so med varčevalno ofenzivo kleščenja socialne države vzniknili od Aten in Sofije do Madrida in Ljubljane, so anatomijo politike še zapletli. Celotni politični razredi so se znašli pod obtožbo, da so vsi isti, preživeli in da morajo oditi. Da so gotovi. V Italiji se je obtožba iztekla v zmago gibanja Beppeja Grilla, ki je antipolitiko pretvoril v učinkovit politični instrument. Takoj se je postavilo vprašanje, ali je Grillo zgolj populistični politik ali fašist, ki ga gre primerjati z Zlato zoro v Grčiji ali Jobbikom na Madžarskem. Ali pa gre za nov pojav skrajnega centra? Ampak zakaj zanj potem glasujejo komunisti? Kako v svetu, kjer so vsi isti, ločimo levico od desnice?
V resnici je še kar preprosto. Levica maha z rdečimi zastavami in vedno pove, od kod je prišla. Njene zgodovinske reference so jasne, simboli lahko prepoznavni, ponudi pa jih sama. Nikoli ni samo ena, ampak je že v zasnovi razcepljena na frakcije, ki se ne strinjajo v formulaciji katerega od členov programskih dokumentov ali z vrstnim redom prioritet boja. Vedno nastopi za zaščito partikularnih interesov posameznih segmentov delavstva, o problemih šolnikov, medicinskih sester, gradbenih delavcev brez pogodb. Če kot rešitve njihovih problemov predlaga zmanjšanje javne porabe ali večjo fleksibilnost delovne sile, potem to ni levica, ampak center. Levica bo govorila o nezaposlenih v konkretnih okoljih in izkoriščevalskih tehnikah prepoznavnih lastnikov ter izražala solidarnost s tujci. Najočitnejša značilnost evropske levice je njena razcepljenost in neenotnost. Na vprašanje »Ste levičar?« bo pristni levičar odgovoril, da ne. »Jaz sem komunist,« ali »Jaz sem pripadnik delavske avtonomije,« je ustrezen odgovor z levice. V Evropi je tega pojava bolj malo.
Desnica pa od prvega trenutka aktivnosti govori o enotnosti. Ne nastopa s partikularnimi interesi, ampak z občimi vrednotami, med katerimi je narod na prvem mestu, enotnost naroda največja svetinja, domoljubje pa edini legitimni izraz ljubezni. Preostala čustva sodijo pod pojem sovraštva. Na njem temelji obramba naše skupne krščanske civilizacije, identitete, zgodovine, izbranih kulturnih spomenikov in ženske časti. »Vsi smo isti,« je skupen slogan vseh evropskih desničarskih gibanj. Potem gremo iskat skupnega sovražnika, ki je v konkretnih okoljih različen. Tujec, ki odžira delo poštenemu domoljubu, je najuporabnejše orodje za krepitev narodne enotnosti, takoj za njim pa vsi drugi degeneriranci. Ponosen desničar nikoli ne bo rekel, da je fašist. Njegovo veselje do uniform in paradiranja z zastavami je del narodne tradicije.
