Ne drži novica, da je slovenska judoistka Raša Sraka Vuković končala kariero. »Ne vem, kje so dobili ta podatek. Sem samo na premoru, saj sem noseča in imam čez dva meseca rok. Malce prezgodaj je še trditi, da sem končala kariero. Lahko da jo bom, lahko da ne. Eno leto bom zagotovo počivala, nato pa bomo videli,« je povedala Raša, ki že ve, da bo rodila sina. Zanj želi, da bi vsaj poizkusil z judom. »Ta šport je podoben gimnastiki in je lahko dobra podlaga tudi za druge športe, saj pomaga razvijati motoriko, samozavest, gibčnost... Judo je borilna veščina in boj. Vendar to ne pomeni, da je grob in nasilen šport.«
Rašina pot na tatamije se je začela v petem razredu osnovne šole. Z vidika človeškega življenja kmalu, a za razvoj v vrhunskem športu pozno. K judu se je vpisala skupaj s sošolko Matejo, ker so bili fantje preveč nagajivi. »Juda sprva nisem poznala in na prvem treningu sploh nisem vedela, za kaj gre. Fantom nato nikoli nisem vračala z udarci,« se je pošalila, kako je spoznala judo. »Ko ga enkrat razumeš, ne moreš brez njega. Je garaški šport, vendar ti da vztrajnost, voljo in zdravo odraščanje.«
Kmalu je judo postal njen način življenja. Drugih hobijev praktično ni imela, saj je bila vseskozi v dvorani in na potovanjih. »Veliko je treba vlagati, delati, se odpovedovati. Vendar če to delaš z veseljem, sploh ni težko. Je pa pomembno, da stoji za teboj družina. Drugače ne gre,« je nekoč dejala.
Moti jo, ker laična javnost trdi, da judo ni šport za širne množice. »Dopovedujejo mi, da judo ni zanimiv šport, ker je laikom nerazumljiv. Naj povem, da imajo v Franciji judo že v osnovnih šolah in ga poznajo. Kadar so tekme v Franciji, je dvorana nabita in vsi vedo, za kaj gre. Vpijejo drug čez drugega in spodbujajo tekmovalce. Torej očitno le ni tako nerazumljiv.«
Svetovna judo zveza je v zadnjih letih sicer spremenila določena pravila, s čimer je želela judo približati ljudem. »S tem niso naredili nobene usluge tekmovalcem, ki imamo določene gibe že avtomatizirane in jih je težko kar naenkrat pozabiti in ne več uporabljati v borbi. Prav tako je še vedno veliko nenatančno opredeljenih pravil, kar velikokrat povzroči zmedenost pri sodnikih, tekmovalcih, trenerjih in gledalcih,« je povedala.
Poznavalci trdijo, da je do najboljših rezultatov vedno prišla, ko je bila malce poškodovana. »To je sicer res, a tiste poškodbe so prišle malo pred tekmo, pripravljenost je bila vrhunska, bila pa sem tudi mlajša. Kadar sem bila dobro pripravljena in sem vedela, da lahko dosežem dober rezultat, sem si tega preveč želela, zato sem se bala storiti napako. Kadar sem bila poškodovana, pa sem šla v boj bolj sproščeno.«
Z bolečinami in mukami se je na tatamiju spoznala že v kadetskih vrstah. »Ko sem še kot kadetinja nastopila na mladinskem državnem prvenstvu, me je nasprotnica davila. Toda zaradi trme nisem želela predati boja, saj me ni bolelo, ob tem pa sem hkrati upala, da jo bo sodnik prekinil. A to se ni zgodilo, in tako sem na blazini ,zaspala’. Moja mama je bila takrat prvič na tekmovanju. Vsa otrpla je snemala, saj ni točno vedela, kaj se je zgodilo. Seveda sem kmalu prišla k sebi. Tisti boj sem sicer izgubila, vendar sem nadaljevala tekmovanje in osvojila tretje mesto. Za mamo je bila verjetno grozna izkušnja, jaz pa sem to vzela kot judoistični krst.«
Ravno Raša Sraka Vuković je bila prva, ki je v samostojni Sloveniji začela posegati po vrhunskih dosežkih na največjih tekmovanjih. Tlakovala je pot Urški Žolnir in Luciji Polavder, ki sta kasneje posegli po olimpijskih odličjih, kar pa je edino, kar Raša pogreša v svoji bogati zbirki. Olimpijska kolajna je bila njen glavni cilj tudi na lanskih igrah v Londonu, kjer pa je zasedla sedmo mesto. To je bila njena najboljša olimpijska uvrstitev, a v njenih ustih je ostal grenak priokus. »Upala sem, da bo v tretjem poskusu športna sreča na moji strani. Če je ni bilo v Atenah, če mi jo je malce zmanjkalo v Pekingu, sem upala, da zdaj pa bo. A je žal ni bilo. Sicer sem se pred prihodom na olimpijske igre pripravila na mogoč scenarij, da se mi lahko zgodi to, kar se mi je, a mi je vseeno zelo težko. Imela sem dovolj olimpijskih izkušenj, a se mi ni izšlo.«
Svoje misli v prostem času najlaže zbere ob reševanju miselne igre soduku, ki zahteva veliko mirnosti in koncentracije. Z enakim pristopom se pripravlja na tekmice na tatamiju, kjer na obraz vedno nadene tudi jezen izraz. »Pravzaprav ne gledam v tekmice, ampak skozi njih. S tem se pripravim na borbo. Morda sem res videti jezna, in če se me zaradi tega nasprotnica ustraši, je še toliko bolje,« je povedala Sraka-Vukovićeva, ki priznava, da je nagle jeze: »Res se hitro razjezim, čeprav se poskušam nadzorovati. Jeza mi prav pride zato, ker v določeni situaciji ne popustim, temveč se tepem še bolj agresivno. Narobe je, če mi jeza zamegli razum, saj takrat delam napake, ki jih predvsem izkušene nasprotnice zelo rade izkoristijo.«
Borilnih veščin ji v privatnem življenju še ni bilo treba uporabiti. »Na srečo ne. Mogoče se kdaj šaliva z možem Lukom, ki je tudi judoist. Vsi moji fantje in sedanji mož so bili judoisti, ker niti nisem imela časa, da bi jih drugje spoznala in iskala. Navzven sem mogoče malenkost bolj divja, kot sem v resnici. Ravno moj mož ni mogel verjeti, da sem čisto normalna punca. Imel me je za povsem drugega človeka, dokler me ni spoznal.«
Njen mož je tudi glavni kuhar v družini. »Bolje kuha, jaz pa rada pojem vse, kar pripravi. Nisem izbirčna, zato tudi nisem imela težav na nobenem gostovanju na različnih koncih sveta. Tržnica je stalnica, saj pojeva ogromno sadja in zelenjave, velikokrat pa greva tudi v ribarnico.«
