To so bili čudni časi. Več kot osemdeset odstotkov državljanov je delilo razočaranje in ponižanje ob izstavljenem računu za tranzicijsko prevaro. To je bil čas, ko smo za trenutek zmogli soočenje z lastno naivnostjo in z dimenzijami lastnega spregledovanja, s kulisami, za katerimi se je odvijalo tranzicijsko opustošenje. Ljudje so šli na ceste in protestirali. Napolnilo nas je naivno upanje, da nam je končno uspelo zaobjeti celotno sliko, da smo dokončno prebrali predvidljivo politikantsko igro, za trenutek smo vedeli, kdo je naslovnik za ključna vprašanja in od koga moramo zahtevati odgovore. In še več. V tem času, polnem zanosa, smo vedeli (z besedami filozofa Boruta Ošlaja iz Pogledov Slovenije, 31. 1. 2013), da je »… v trenutku, ko se tako imenovani intelektualci, ki naj bi zastopali v javnosti glas razuma, kritičnosti, humanosti in odprtosti, postavijo v službo te ali one politične opcije, te ali one svetovnonazorske ali ideološke pripadnosti, ko postavijo svoj um v službo teh interesov, z intelektualnostjo, ki bi bila vredna tega imena, konec.« To je bil čas, ko smo menda res verjeli, da je »tranzicije konec« in da so zato »napori različnih elit, ki hočejo ponovno instrumentalizirati javni prostor na levo in desno, ponovno vzpostaviti to predvidljivo igro, v kateri drug drugega generirajo in omogočajo, stvar preteklosti,« kot je v tem istem studiu povedal Mitja Čander. To je bil čas, poln upanja in naivnosti, da nam je uspel kolektivni prelet nad domačijskim zdraharstvom, da smo končno presegli tradicionalen horizont in da ni sile, ki bi nas povlekla nazaj v močvirje. Ne bi se mogli bolj motiti.
Danes, nekaj dolgih mesecev kasneje, je vse drugače. Danes je edini smiseln začetek kolumne stavek, da se nam življenje v tej državi dokončno spreminja v slabo šalo. Oziroma v izbiro med »vrvjo v levem in antidepresivom v desnem žepu«, kot je zapisal Alojz Ihan v zadnjem tekstu za Finance, s katerim se je poslovil od pisanja kolumn (sic!). Ja, kot bi se prebudili iz nočnih mor in ponovno zamežikali v domač(ijsk)o povest o takšnih in drugačnih stricih. Spet so okoli nas (pra)stari obrazi z levice, ki spet ustanavljajo povsem novo levo stranko, tukaj je Janković, ki v miru in brez pritiskov dela naprej, in tukaj so naši desni razumniki, ki ponovno priznavajo, da nikakor ne znajo in ne zmorejo brez svojega Janeza in da je ni stvari na tem svetu, ki mu je ne bi oprostili, spregledali ali jo zanj žrtvovali. Z osebno kredibilnostjo, PEN in – prav mogoče – z Društvom slovenskih pisateljev vred.
»Pravzaprav se je ta razkol pripravljal že od jeseni, ko se je vodstvo domorodnega društva (večina članov PEN je včlanjenih tudi v Društvo slovenskih pisateljev) angažiralo na strani vstajnikov. Z reakcijami na predlog o Janševi izključitvi – nedvomno utemeljen, a slabo procesiran – je prišlo na dan spoznanje, ki nas mora pri vsej stvari najbolj žalostiti: da so prav pisatelji, ki naj bi bili sol v znosnost napredujoče družbe, in so to zgodovinsko vzeto tudi bili, postali najbolj trdi in temni varuhi slovenskega ideološkega konflikta.« K tem besedam Petra Kolška iz uvodnika v Sobotno prilogo v bistvu ni kaj dodati, je pa smiselno pokukati pod njihovo površino.
Razpoka, ki je s PEN prerasla v fronto, se je izrisala že ob razpravi z naslovom pisatelji in družba. Pomenljivo je že dejstvo, da se je debata reducirala na vprašanje o smiselnosti izjave DSP, s katero je društvo podprlo proteste. Desni razumniki so s preprostim manevrom odprli vrata za drugačno branje izjave DSP. Brez konteksta družbenega trenutka, v katerem je izjava nastala, njeno vsebino izpostavimo tradicionalnim manipulacijam znotraj bipolarnega ideološkega horizonta. Konkretno, z zamenjavo konteksta se vsebina izjave iz kritike vseh gospodarskih, političnih in preostalih elit, ki podpisujejo tranzicijski debakel, spremeni v prozoren manever levice, s katerim je instrumentalizirala civilno družbo v boju proti Janši. Razdalja med eno in drugo interpretacijo izjave je enaka razdalji med svetom, ki smo ga živeli pred daljnimi tremi meseci, in svetom, ki ga živimo danes. Zaslepljenost, neumnost ali taktična dovršenost desnih razumnikov?
Tistega davnega januarja 2013, ko smo za trenutek verjeli v možnost drugačnega sveta, je Alojz Ihan v zvezi s tem opozoril, da je »prišlo do disfunkcionalnosti disidentske generacije intelektualcev, saj so prav tisti njihovi prijatelji, za katere so se borili, prevzeli vse pozicije«, hkrati pa so spregledali, da ne gre več za »iste probleme, da zdaj ni več problem svoboda govora, ampak recimo popolna disfunkcionalnost mlade generacije«. Logična posledica tega je, da smo na »temo pisatelj in družba, tako skozi stranska vrata, v osrednjih medijih dobili široko razpravo o 'svobodi govora' na primeru nekega strankarskega veljaka, ki pač ni 'kar eden', ampak eden in edini«, saj ga ni človeka, »ki bi lahko tako svobodno povedal marsikaj in bi to takoj objavili tudi vsi časopisi, televizijske postaje, radijske oddaje,« povedano z besedami Primoža Čučnika iz teksta z naslovom Izstopna izjava. In glede na to, da smo zaloge naivnosti v preteklih mesecih dodobra izčrpali, je odgovor, da gre pri vsem skupaj zgolj za nedolžen nesporazum, verjetno prekratek.
Slabo procesirana in taktično nezrela izključitev Janše iz PEN, ki je prišla v naslednjem koraku, je dokončno odprla vrata za razna taktična preigravanja, manipulacije, tragične in tragikomične nesporazume z drugimi in z realnostjo… Ob tem pa se paranoidna slovenska pamet (govorim kajpada o sebi) ne more otresti občutka, da gre tako pri reakcijah na izjavo DSP kot pri izključitvi Janše iz PEN za premišljene korake v rekonstrukciji Janševe kredibilnosti. In če je to res, potem so pisci dali prostoru izjemno darilo. Na sramežljivo prešito opno prek ideoloških bregov so vrgli meč, ki je presekal pero. Pod parolo o nujnosti artikuliranja razlik so prinesli večno vračanje enakega, večne in predvidljive ideološke igre. Namesto da bi se končno vzpostavili kot ideološki korektiv, so ponovno odigrali vlogo ideoloških vojakov. Cehovska godlja, ki ne odpira vprašanja izstopa iz Pena, ampak izstopa iz DSP.
