Slovenija še ni zaprosila za denarno pomoč, a jo je že prejela. Denar so igralci Prešernovega gledališča v Kranju zbrali med gledalci petih marčevskih uprizoritev predstave o izbrisanih, ki jo je režiral hrvaški režiser Oliver Frljić. Gotovino – skupno 1395 evrov – so vsakokrat zalepili v kuverte in jih naslovili na Gregorčičevo, kjer je sedež vlade. Tam, so nam povedali v vladnem uradu za komuniciranje, pa kuvert niso odpirali, ampak so pri pošiljatelju najprej preverili, kaj je v njih. Ko so slišali, da gre za izbrisane, so jih poslali ministrstvu za notranje zadeve. Tudi tam so bili presenečeni in so denar hitro poslali ministrstvu za finance. »Prejeli smo pet kuvert z dopisom in gotovino različnih, tudi nekonvertibilnih valut za izplačilo odškodnine izbrisanim,« so včeraj potrdili na Župančičevi, kjer nadzirajo državne finance. »Danes (torej včeraj, op. p.) jo bomo položili v blagajno ministrstva, prvi naslednji delovni dan pa bomo sredstva položili na podračun proračuna pri Banki Slovenije.« Na vprašanje, kako bodo zagotovili, da bo denar prišel do izbrisanih, niso mogli odgovoriti. Predlagali so, da nam nadaljnje informacije posredujejo naslednji teden.
»Podajanje« denarja za izbrisane skozi inštitucije simbolno ustreza razmeram, s katerimi se soočajo izbrisani. Slovenija bo morala junija začeti razdeljevati odškodnine, a nihče ne ve, ali jih bo res.
»Bila sem na eni od predstav, na kateri so gledalci zbrali sedemsto evrov,« je povedala predstavnica izbrisanih, aktivistka Mirjana Učakar. »Bila sem šokirana, saj se je izkazalo, kako čutijo tisti Slovenci, ki v resnici niso krivi za izbris, ki niso imeli nič z vlado, ki je leta 1992 brisala.« Predstava hrvaškega režiserja, ki je znan po odpiranju bolečih tem nekdanje skupne države, je po mnenju naše sogovornice v ljudeh prebudila občutek, da morajo nekaj storiti, če država ne stori ničesar. Učakarjeva sicer dvomi, da bo denar iz kuvert našel pot do izbrisanih. Boji se, da odškodnin ne bo in se bo gotovina izgubila v trezorju Banke Slovenije.
To, da Slovenija nenadoma prejme gotovinsko darilo, se ne dogaja pogosto, ni pa se zgodilo prvič. Izvedeli smo, da se nenadejane »donacije« včasih res znajdejo na računu ministrstva za finance. Vrhovni državni revizor na računskem sodišču Samo Jereb pravi, da so v skladu z zakonom o javnih financah tudi donacije namenski prejemki proračuna. Pri tem ni nujno, da jih država vnaprej predvidi, saj zakon ureja tudi nepredvidene situacije. »Ne vidim razloga, zakaj bi se država branila denarja, ki ga je prejela,« pravi Jereb. »Seveda pa ga mora porabiti v skladu z namenom, ki ga opredeli donator.«
Drugače je z nakazilom davkov. Včasih ljudje nakazujejo denar na transakcijski račun davčne uprave, vendar ne navedejo, katere davke plačujejo. To davkoplačevalcem povzroča dvojne stroške, saj uradniki davek vseeno izterjajo (tudi) po uradni poti. Poseben primer je bila tudi gotovina, zasežena na mejnih prehodih. Ker nekateri niso vedeli, da jo lahko po koncu postopka dobijo nazaj, se je je po naših podatkih v nekaj letih nabralo za več kot milijon evrov. Ker država ni vedela, kaj bi z bankovci, pa je morala sprejeti poseben predpis, s katerim jih je nazadnje vendarle prelila v proračun.
