Najprej je za svoje politične sodbe okrivil kar novinarje. Res je, da ga ti kar naprej vlečejo za jezik, in res je, da je v tem velika mera točno tiste klečeplazne servilnosti do (usihajoče) veselile, ki jo tako žalostno demonstrira tudi naša politika vseh barv – in ki jo novinarji pri politikih detektirajo, pri sebi pa ne.
Toda – gospod veleposlanik ima seveda vedno priložnost reči: ne, ne dajem izjav. Tako priložnost pa, prosto po Chiracu, Mussomeli vedno zamudi, ker je v njem očitno le sled diplomata in veliko več nastopača. In tako nam prav v tem domnevno pojasnjevalnem intervjuju, češ da se ni vmešaval v notranjepolitične zadeve, postreže z esenco Janševega paranoičnega blaznenja. Najprej namreč s pomočjo Voltairovega citata brani pravico do svobode govora (kot da bi mu kdo branil komentiranje, če bi bil slehernik, ne pa diplomat!), nato pa nadaljuje: »Je pa še en znan citat, ki ga pripisujejo Vladimirju Leninu, namreč da imaš popolno pravico povedati, kar hočeš, sam pa imam absolutno pravico, da te ustrelim. Morda je v Sloveniji nekaj ljudi, ki imajo radi drugi citat.«
Zdaj pa stvar postaja resna. Ali Mussomeliju v Sloveniji grozi kakšen Janšev izum: neosocialist, morda neoleninist? Je ogrožen, kdo so ljudje, ki imajo radi ta drugi citat, pozna primer, ko bi komu drugemu zaradi mnenja grozili s kroglo? Ali pa ima iste težave s paranojo kot naš predsednik vlade? Je opozorilo, da se vede nediplomatsko, pravica do izražanja mnenja ali grožnja z ustrelitvijo? Ali pa je gospod iz mccarthyjevske šole in vidi ekskomuniste lesti iz vsake luknje? Ker če ima ta problem, potem naj se globoko zazre v našega najbolj slavnega ekskomunista, premiera.
In problem ima, to je jasno. Preprosto ne loči načelne ravni od konkretnosti in zato se nenehno vpleta v notranjepolitične razmere. (In ker matici o sebi poroča sam, seveda ne moremo pričakovati izboljšanja.) In tako na vprašanje, ali bi morala Janša in Janković odstopiti, namesto kakšnega suhoparnega odgovora o legalizmu ponovno zablodi: »Meni ni težko imeti jasne predstave, kaj bi morala storiti. Če bi bil sam predsednik ali župan, pa je to mnogo bolj zapleteno…« Nekdo, ki naj bi se držal suhih diplomatskih načel, tako popolnoma enako kot vpletena blodi o osebnih razlogih in političnih računicah, ju izvzema iz polja etičnosti in moralne higiene in namesto teh zagovarja kramarsko pragmatičnost in reševanje njunih političnih karier! Nobene načelne podpore pravni državi, ampak točno tista izmikajoča se brozga, ki nam jo ves čas servirata J. in J.! Res, od Wikileaksa naprej vemo, da je ameriška diplomacija v veliki meri grozljiva kloaka, a vedno znova naš šokirajo tudi s tistim, kar povedo na glas.
In da bi bila mera polna, v zvezi z guantanamskim pripornikom, ki naj bi ga sprejela Slovenija, znova izsiljevalsko pove, da »na to gledamo kot na človekoljubno vprašanje«. Mi tudi. In prav to vprašanje so ZDA v Guantanamu na najbolj oduren način poteptale in s tem zapravile ves svoj moralni kapital druge svetovne vojne.
Medtem pa, dragi moji, smo dobili v parlamentarni delikventski klopi še eno članico: Alenko Koren Gomboc. Tisto sorodnico premierjeve žene, za katero je bilo treba na hitro izprazniti poslanski sedež SDS in ki so ji hudobni mediji od vsega začetka očitali, da je imela težave z razumevanjem, kako običajni ljudje dobimo šolska spričevala. In katere poštenost je najpoštenejšejša stranka (novi superlativ, ki se ga sme uporabljati samo v zvezi z njo) odločno branila. Brez preverjanja branila, kakopak, naših se ne preverja. No, zdaj, ko je sodišče potrdilo, da jo obravnavajo zaradi nečednosti, je SDS suhoparno sporočila, da pričakuje njen odstop. Ampak zakaj bi Alenčica odstopila? Pa saj je točno takšna kot veliki Ata, ki tudi nikoli ne bo odstopil! Nekaj še nedokazanih zadevic na sodišču, pa verjetno nekaj posojil za odplačati, srednji nižji sloj pač, vsi potrebujemo skromen redni dohodek. Naši nikoli ne odstopijo! Tako nam je ponosno zatrdil tudi Zbor za republiko, res, prav hvalijo se s tem. In kako lepo je bilo gledati posnetek, v katerem je SDS predlani ob odstopu Kresalove zaradi ugotovitve iste protikorupcijske komisije v isti sestavi (ki je zdaj nenadoma, kot pravi strokovnjakinja za rušenje ugleda institucij, Barbara Brezigar, nestrokovna, takrat pa ni bila) zatrdila, da odstop ni dovolj; ne, dovolj bi bila verjetno le glava na tnalu. Ampak ko gre za J. J….
Ne, Alenčica se bo po mojem le presedla v tisto ponarejevalsko klop in v miru prečičkala nevihte in viharje politične krize, upajoč, da se nič ne bo zgodilo. Tako kot vsi ostali plonkarji in vsi ostali odločevalci, ki poskušajo za vsako ceno, še v času pred padcem te vlade – ki jo sicer rušimo, ker žanje uspehe, tako nam je v soboto razložil J.J. – z zakonom »fleksibilizirati« delo, sami pa najbolj skrbno mečejo sidra na položaje, s katerih te živ krst ne odnese.
Kot je o ugotovitvah KPK povedal gospod Mussomeli: »Lahko bi razumel, če si Janša, Janković ali kdo tretji, težko verjameš, da je to objektivno in pošteno sporočilo.« Res je težko verjeti. Jaz tudi vedno, ko se začudim, da nimam doktorata, ali ko imam v žepu nenadoma polno cvenka neznanega porekla, težko verjamem. Ne, še več, sploh ne morem verjeti, res. A pustimo gospoda Mussomelija v njegovem dobro zastraženem dvorcu na varnem, je le sindrom, je mera, utež našega ugleda. In ta slabši že ne bi mogel biti, če smo si zaslužili takega lovskega diplomata. In večino tistih pred njim, da ne bo pomote, četudi so si vsaj hlače znali obleči, preden je pozvonil obisk.
