Če človek iz ograjenega gradbišča v nočnih urah odtuji vrečo cementa in ga pri tem posnamejo varnostne kamere, ga sodišče označi za tatu in njegovo dejanje uradno postane kraja. Če pa politik preko ženinega bratranca in njegovega ciprskega podjetja organizira večmilijonski kredit v državni NLB, kateri na vrne niti centa, pa to postane afera. Luknjo, ki se pojavi v banki zaradi kraje, pardon, afere, pa naj pokrijemo državljani. Temu ekonomisti strokovno rečejo dokapitalizacija, kmečka pamet pa nam pove, da gre za potuho nekomu, ki si zasluži leskove masti. V kolikor nekdo nima vesti, se mu v Sloveniji afere splačajo.

Z aferami bi lahko kar hitro razčistili in odgovorne pozvali k posledicam lastnih napak. S tem bi ohranili kredibilnost pravne države in zagotovili zaupanje v institucije, katerih namen je afere preprečevati. Že če imajo afere zakonci, zna biti življenje vpletenih precej trpeče in nelagodno, če pa so v afere vpleteni politiki, trpi večina celotnega naroda. In če politikov ne moremo z besedami in civiliziranimi argumenti  odvrniti od njih, potem se sprašujem, katera od poti nam daje učinkovito dosego cilja – pošteno in transparentno delo institucij, ki bistrijo kalno vodo.

Skušam razmišljati v smeri razlogov za nasilne demonstracije in se sprašujem, zakaj še nismo dosegli nivoja civiliziranega in kulturnega dialoga, v katerem resnični argument premaga zlagani interes.

Partizanska gverila je v hipu legitimizirala svoj oboroženi upor zoper nacistični pohod z argumentom o napadenosti slovenske zemlje, ki naj jo vsak moški brani z orožjem ali vsaj s sabotažami na vseh koncih dežele. To nasilje smo po veliki večini sprejeli kot narodno vstajo, kot nekaj najbolj plemenitega. Iz strelskih jarkov in vojaških zased se je ohranil skupni slovenski prostor z združeno Primorsko. Ubranili smo se s puškami, s topovi in nasilnimi diverzijami zoper nemškega vojaka. Štirideset let smo prirejali proslave in slavili revolucionarje, borce. Njihovo žrtvovanje v času upora zoper okupatorja smo kovali v zvezde. Kot otroci smo poslušali legendarne zgodbe o bosonogih, lačnih, prezeblih fantih, ki so s pesmijo in bombo v roki jurišali na sovražnika.

Pustimo zdaj ob strani zmešnjavo NOB, ki mu današnja zgodovina lepi stigmo državljanske vojne. Tema je nasilje, ki ga danes nikakor ne želimo na naših ulicah, s ponosom pa se trkamo po prsih zaradi borbenosti in upornosti naših prednikov, ki so z nasilnimi dejanji bili prisiljeni odbijati napad. Pa naj si bo to nemški napad na Dražgoše ali pa partizanski napad na osamljene kmečke zaselke, zaradi katerih je nastalo nasilno upiranje vaških straž zoper takratne gošarje, raztrgance, komuniste in kasneje zmagovalne partizanske borce. Nasilni upor smo na podlagi partizanske organiziranosti legitimno upravičili kot edini pravi odziv na napad zoper pošten in nič kriv narod.

Če so brutalno in brezvestno napadene državne institucije, ki skrbijo za ferplej in s svojim delovanjem določajo stopnjo civiliziranosti, urejenosti in pravičnosti, potem smo skorajda na istem, kot smo bili leta 1941 ali pa 1991. Le napadalec je drug. V danem trenutku je to požrešni domačin, sonarodnjak, sosed. Nekdo, ki je naše gore list in  je brezsramno dokončno opustošil narodno bogastvo, ki se ga niti Srbi v bivši Jugi, kaj šele avstro-ogrski dvor nista polastila. To, da so te institucije napadene, ker ne delujejo, je dejstvo, ki ga pozna ves slovenski narod. Razlika je samo v tem, da njen elitni del tega ne prizna, ker ima od popolne zmešnjave enormne koristi. In kakšen naj bo odgovor napadenih, če jim z besedami v medijih, s sodnimi postopki na sodiščih in demokratičnimi pristopi ni uspelo ubraniti osnovnih pravic in vzpostaviti pravičnega okolja? Zakaj se nenasilno boriti, če je celoten sodni aparat v rokah nasprotnika? Cankarjev Jernej je tu in očitno se mora zgoditi požar. Dokler ga hlapec ne zaneti, zanj ne obstaja normalno življenje. To pride šele po požaru, ki ga narekuje njegova vest. Ta nam je položena v zibko in se pojavi skorajda tako hitro kot davčna številka ob rojstvu. Vest je moč. Je zaveza samemu sebi. Je postulat generalne poštenosti, ki vodi v smer morale in etike. Vest je borba s samim seboj. Je vera, je bog. Če je vest slaba, jo prinese hudič in na Zemlji postane peklensko. Če pa, kakor v našem primeru, oblastnik izkorišča pravni nered in ne pozna lastne vesti, mu bo sodila množica hlapcev na ulici. Ampak ne v imenu hudiča, pač pa zaradi vere v pravico in v boga.

Napad zahteva učinkovit odgovor! In ne poznam učinkovite poezije ali proze, ki bi odbila roparja od svojega tatinskega pohoda. Tu iščem razloge za nasilni upor. Upor zoper napadalce na mojo domovino. Na moje pravice, na mojo banko, na moj proračun, na moje šolstvo, na moje avtoceste, na mojo koprsko Luko. Na mojo opremo za naše vojake, na moj časopis in mojo televizijo. Tu iščem načine za učinkovit upor zoper napadalce na moje nedelujoče sodišče, na moje ustavne sodnike, na moj Rdeči križ, na moje lekarne in moja zdravila. Kako obračunati z mojimi oblastniki, ki so izdali moje zaupanje in ukradli  mojo pravico in mojo vero v prihodnost moje generacije in boljši jutri mojih otrok? Desetletje sem upal na demokratično in nenasilno rešitev, a na tiho nisem nikoli zares verjel v te, za rajo v kič odete floskule. Ne, ne. Vzgajali so me partizani in njihovi učenci. V borbenem duhu. V duhu revolucije in žrtvovanja. Žal nisem sanjač in moj razum mi ob prečesavanju dejstev iz zgodovine pravi, da je prava obramba samo moje nasilno dejanje. Največji njegov nasprotnik in edina zavora je moj strah. Prav na moj strah računajo vsakokratni oblastniki in zaradi mojega strahu po odločnem uporu upajo  ropati moj državni  denar.

Iskreno povem, da me nasilna štajerska vstaja in udarci mladcev po policijskih ščitih držijo pokonci. Sem že skorajda obupal nad pretirano pesniško slovensko uklonljivo držo, potem pa se pojavi luč na koncu tunela. In to v obliki odločnega uličnega pohoda. Yes. Narod je vendarle zdrav. Yes. Še obstaja normalna reakcija na roparja, ki ga zalotimo na delu. Yes. Še obstaja možnost za jasno sporočilo barabam, ki so mi ukradli državo, da jim bo sodila ulica, ker so mi ukradli tudi sodstvo. Yes. Odgovarjajo naj za svoja dejanja tukaj in sedaj. Pred nami. Za čas našega življenja in ne s karmo njihovih potomcev in drugimi izgovori, da jim bo sodil bog in usoda in ne vem kdo še vse.

Pogrešam sporočilo, ki jasno opozarja oblastnike, bankirje – kreditodajalce, direktorje državnih podjetij in člane nadzornih svetov teh istih podjetij. Pogrešam jasno sporočilo predsednikom sodišč, tožilcem in mafijskim advokatom.

Pogrešam sporočilo družinskih očetov, ki želijo svojim otrokom zagotoviti normalno življenje v pošteni, pravno delujoči državi, ki odločno zavrača krivice in strogo kaznuje krajo skupnega dobrega. In to brez izjem. Zato pišem in zaključujem!

Spoštovani voljeni oblastniki! Levi, desni, rdeči, beli in zeleni. Vlada in opozicija. Državna in lokalna. Spoštovani bankirji in člani nadzornih svetov državnih podjetij. Za nas ste vsi isti in vsi imate isti interes. Nihče vam več ne verjame, da ste v službi naroda in njegove blaginje. Mislimo, da ste vsi, prav vsi, prostitutke kapitala, in to tistega proračunskega. Prenehajte napadati našo državo, našo skupnost in naše pravice. Imate vse potrebne vzvode, da to storite. In to takoj. To je vaša edina naloga. To pričakujemo od vas, zato smo vas volili. Prekinite z mafijskimi rabotami po ministrstvih, direktoratih in državnih firmah, preko katerih žrete iz ljudskega korita. Nehajte krasti, porkaduš! Sicer bomo prisiljeni uporabiti vsa sredstva zoper tistega, ki se postavi na stran barabije, ki ji dajete potuho in katere ste vi botri. In vam so namenjene granitne kocke, ne policistom.  Policisti so samo kolateralna škoda. Žal. So žrtve, brez katerih ne gre. To vemo vsi in kakor da tega ne razume nihče.

Gašper Podjed, Planina