Po 50 protestnikih, ki so se pred mestno hišo v Mariboru zbrali 2. novembra, in zahtevali odstop župana Franca Kanglerja, so sledili še trije protesti, 12., 21. in 26. novembra, da se je zbudila celotna Slovenija. Mariborski protestniki so sprva izrazili nestrinjanje z javno-zasebnim partnerstvom, ki ga je mariborska občina sklenila s podjetjem Iskra Sistemi, in mesto opremila z radarji. Na prvi mariborski vstaji, ki se je zgodila 26. novembra in se je je udeležilo okoli deset tisoč protestnikov, je policija prvič v zgodovini samostojne republike uporabila solzivec.
fds
V podporo Mariborčanom so že naslednji dan, 27. novembra, protestniki zbrali tudi v Ljubljani. Politiki in mnogi drugi so se 600 protestnikom posmehovali, češ da je številka prenizka, a so 30. novembra ostali brez besed, ko se jih je na Trgu republike zbralo kar 9000. Prizori, ki smo jim bili priča na zadnji novembrski dan se odvijajo večinoma v filmih. Skupina izgrednikov, za katere se še vedno ne ve ali so bili plačani in s strani koga naj bi bili plačani, je sicer miren protest pripeljala do uporabe vodnega topa s strani policije. Premier Janez Janša je takrat sporočil, da so se na protestih zbrale ekstremne desničarske in levičarske skupine, kar naj bi dokazoval transparent s črnimi kapucami zakritih protestnikov.
Val protestov v okviru spontano nastalega gibanja Gotof je! se je nato razširil po celotni državi. Na Jesenicah so protestirali zaradi hokejskega kluba Acroni, ki zaradi sporov na vrhu sploh več ne obstaja. Nezadovoljstvo z vlado, župani, sodstvom in odsotnostjo socialne države pa so izrazili tudi v Kranju, Krškem, Celju, na Ptuju, Ravnah na Koroškem, v Trbovljah, Gorici, Trebnjah, Murski Soboti … Vseh skupaj jih je bilo v okviru gibanja okoli 37.
S prstom kažejo na na medije in iščejo organizatorje
Franc Kangler je medtem že napovedal svoj odstop z mesta župana konec meseca decembra, a Mariborčanom preglavice dela še mestni svet, saj svetniki ne želijo deponirati svojih odstopnih izjav. Izgovori so različni, večina se jih drži proračuna, ki ga morajo sprejeti do marca. Tudi vlada republike Slovenije bolj kot vzroke še vedno vztrajno išče krivce in organizatorje.
Ministra za pravosodje Senko Pličanik in za notranje zadeve Vinko Gorenak sta kot odgovorna tik pred prvo slovensko vstajo izpostavila Ladislava Lipiča in sindikalista Branimirja Štruklja, ki je vladi v zobeh že od začetka t.i. socialnega dialoga. Za samo vzdušje pa so krivi tudi mediji, saj naj, tako Gorenak, ne bi poročali kritično in objektivno, hkrati pa tudi sami pozivajo na proteste.
Politika sporočila protestov doslej ni razumela
Sporočila, da je so Slovenci naveličani političnih elit, ki pri nas nimajo mandatov pač pa zaposlitev za nedoločen čas, za enkrat ni videti, da bi razumeli. Da bi pomirjali razburjene množice pa prav tako ne. Poleg številnih neprimernih izjav je zdaj jabolko spora še dejstvo, da so bili mnogi veljaki na sodiščih oproščeni ali obsojeni na pogojno zaporno kazen kljub teži svojega kaznivega dejanja, medtem ko priprtim protestnikom – ki so zahtevali pravno državo – grozi kar zaporna kazen.
