Mihailović in njegovi sodelavci bodo denar uporabili za to, da bi s pomočjo izjemno hitrega laserskega obstreljevanja snovi odkrili, kdaj pride do točke preloma, na kateri se snov - ali kateri koli drugi sistem - hipoma iz enega stanja prevesi v drugo. Mihailović pravi, da je to dogajanje težko pojasniti že na povsem osnovni ravni, ko se denimo tekoča voda spreminja v led. Kaj šele tedaj, ko se vesolje z velikim pokom iz energije pretvori v snov ali ko se drobna nihanja borznih kazalnikov čez noč spremenijo v katastrofo.

Bruseljski denar bo projektu, ki razkriva najbolj temeljne lastnosti narave in ki ima potencial, da preraste v nekaj velikega, omogočil delovanje vsaj še nekaj časa. Znanstvena politika in financiranje raziskav je namreč v Sloveniji tako slabo, pravi Mihailović, da utegnejo mnogi drugi raziskovalni projekti - kar ugasniti.

Evropski raziskovalni svet je ob podelitvi subvencije posebej poudaril, da v projektih ne išče uporabne vrednosti. Seveda pa to ne pomeni, da uporabne vrednosti ni...

Uporabno vrednost naš projekt seveda ima.

Ampak glede na to, da so raziskave zelo temeljne, se bo šele kasneje pokazalo, v čem je ta uporabna vrednost?

Odgovoril vam bom z anekdoto: podjetje Hewlett-Packard bo čez dobro leto dalo na trg nov izdelek, ki se imenuje "memristor". Gre za napravo, ki je nastala tako, da je majhna skupina raziskovalcev, nič večja od naše, raziskovala molekularna stikala. Dve elektrodi so priklopili na molekulo in poskušali doseči, da bi se priklapljala in odklapljala. To jim je tudi uspelo. Kmalu za tem pa so ugotovili, da molekule sploh ne potrebujejo, pa je stikalo še vedno delovalo. Niso vedeli niti, na kaj so naleteli, niti, kako stvar deluje. To se je dogajalo leta 2007. Že naslednje leto so v reviji Nature objavili članek in prve patente o odkritju novega spominskega elementa, memristorja. Z dodatnimi raziskavami so ugotovili, da bo stvar delovala in da jo bodo lahko vgrajevali v mobilne telefone. Leta 2010 je šef raziskovalne skupine Stanley Williams stopil pred direktorje Hewlett-Packarda in predlagal, da bi odprli novo tovarno, ki bo stala štirideset milijard dolarjev. Danes ta tovarna že stoji, postavili so jo v Aziji.

Takšne so torej zgodbe o uporabnosti naše znanosti. Od popolnoma nepredvidljivega odkritja do revolucionarnega izdelka je minilo komaj sedem let. Seveda vsa odkritja ne vodijo do izdelka in v neugodnem okolju tudi iz odkritij, iz katerih bi lahko nastal izdelek, ne nastane nič. Ampak tudi tedaj vlaganje v znanost ni izgubljeno. Na vsakem raziskovalnem projektu se kalijo mladi znanstveniki in nastaja novo znanje, ki ga potrebujemo za to, da bo naslednji projekt vendarle uspešen.

Evropski raziskovalni svet, ki bo v šestih letih razdelil več kot sedem milijard evrov raziskovalnega denarja, pravi, da subvencije podeljuje projektom z "visoko stopnjo tveganja". Za kakšno tveganje gre, če je, kot pravite, denar v vsakem primeru koristno porabljen?

Tvegano je kvečjemu zato, ker rezultatov, ki jih raziskovalci napovedo, morda ne bo. Takšno je bilo denimo iskanje Higgsovega bozona v Cernu. Nekateri so v odkritje verjeli, drugi pa ne. Tveganje je bilo veliko.

Gradnja pospeševalnika delcev v Cernu je stala deset milijard evrov...

Po drugi strani pa Higgsov delec še zdaleč ni edino Cernovo odkritje. Zakaj potrebujemo temeljne raziskave v znanosti, pravzaprav ni enostavno razložiti. Kot vidimo, pa jih potrebujemo.

Subvencijo ste dobili za raziskovanje koherentnih trajektorijev skozi fazne prehode z zlomom simetrije. Kaj pravzaprav odkrivate?

Pred tremi leti sem naenkrat dobil idejo, da bi lahko fazne prehode snovi (tipičen fazni prehod je denimo spreminjanje tekoče vode v led, op. p.) proučevali s pomočjo treh naglih zaporednih pulzov laserske svetlobe. Dotlej so namreč vsi to počeli le z dvema zaporednima pulzoma, vendar to ni nikoli dalo uporabnih rezultatov. Vedno je nastala godlja, iz katere se ni dalo izluščiti prav nič. S tremi pulzi pa je stvar delovala (profesor tleskne s prsti) in o tem smo leta 2010 tudi že objavili članek v reviji Nature Physiscs.

Se takšna ideja res pojavi kar nenadoma, kot bi tlesknil s prsti?

V delčku sekunde. To se dogaja kar pogosto. Res pa je tudi, da je treba devetindevetdeset odstotkov takšnih idej kmalu zavreči, saj niso uporabne.

Idejo, da moramo uporabiti tri laserske sunke, sem predstavil ruskemu kolegu Romanu Jusupovu, ki je bil pri nas na postdoktorskem raziskovanju. Stvar ga je tako prevzela, da se je za dva meseca zaprl v laboratorij in opravljal meritve. Delal je tudi ob vseh koncih tedna. Njegova žena, ki ga je v Sloveniji spremljala z dvema majhnima otrokoma, je bila že čisto obupana. A meritve je izpeljal in lahko smo nadaljevali.

Ste morali potem še šefa prepričati, da se v te raziskave splača vložiti denar?

To pa ne. Denar za začetek smo že imeli. Če bi morali ob vsakem takem projektu prositi za sredstva, ne bi naredili ničesar.

Očitno pa se nekatere stvari potem vendarle ustavijo na politični ravni, saj je raziskovalnega denarja vedno manj?

Odgovor je povsem preprost: bolj kot je družba razvita, lažje je politike prepričati, da se splača vlagati v znanstvene raziskave.

Mislite na razvoj zavesti?

Ne, mislim na materialno bogastvo. Tako zelo banalno je vse skupaj. Spraševali ste me o uporabnosti raziskav. Že pred leti sem imel priložnost razvojne direktorje velikih podjetij, Siemensa, Philipsa, BASF, osebno vprašati, kaj se jim v temeljni znanosti zdi vredno. Rekli so mi le eno - hočemo vaše ljudi. Takoj. Ne šele tedaj, ko je že prepozno, ampak takoj po doktoratu.

Česa se bodo pri vas naučili mladi raziskovalci, ko bodo proučevali fazne prehode na ravni atomov?

Pri faznem prehodu je zanimivo to, da se vsi atomi naenkrat "odločijo", da se bodo prilagodili v novo stanje. Takšno kolektivno obnašanje je značilno za fazne prehode. V določenem trenutku se morajo vsi gibati na določen način, da se lahko prekucnejo v drugo stanje. To dogajanje je za zdaj še neznano. Če ga opazujemo dovolj natančno, ugotovimo, da se v fazi prehoda sistem pravzaprav ne more odločiti, katero stanje bi zavzel, in niha med dvema stanjema, dokler se ne prevesi v enega od obeh. Ta prehod proučujemo.

Je res, da boste, če ga boste dovolj dobro razumeli, v proces lahko tudi posegli in spremenili tok dogodkov?

Da.

Kam nas to lahko pripelje?

Ne vem. Zagotovo pa vem, da bodo to, kar bo nastalo, obdavčili. (Podoben odgovor je dal v 19. stoletju elektrofizik Michael Faraday britanskemu ministru za finance, ko ga je ta vprašal, čemu bo služilo odkritje elektrike, op. p.)

Je res, da bi lahko z vašo pomočjo nekoč izboljšali delovanje kvantnih računalnikov, ki bodo na določenih področjih mnogo zmogljivejši od današnjih "običajnih" računalnikov?

Kvantni računalniki so problematični, ker jih je zelo težko obvarovati pred zunanjimi vplivi. Če nanje vpliva okolje, ne morejo delovati, saj razpadejo. Eden od načinov, kako ohraniti koherentnost kvantnih računalnikov, je uporaba makroskopskih kvantnih sistemov, kot so superprevodniki. To bi morda lahko dosegli z mehanizmi, ki jih zdaj proučujemo. Kaj več o tem pa vam težko povem, ker je vse še na ravni idej.

Koliko let potrebujete za to, da bo nastalo nekaj uporabnega?

Najprej bi moral pograbiti kovčke in oditi kam drugam.

Zakaj? Saj ste ravnokar dobili subvencijo in vaš projekt ni ogrožen.

To je res. A denarja je bistveno premalo za to, da bi se aplikacija razvila.

Koliko bi ga potrebovali?

V Kaliforniji pravijo, da je treba v vseh fazah razvoja upoštevati faktor 10. Če potrebujemo za osnovno raziskavo en milijon, je za dokazovanje tehnološke ustreznosti potrebnih deset milijonov, za izdelavo prvega prototipa pa sto milijonov. Pri nas je to iluzorno pričakovati. Mogoče je izpeljati kakšne manjše projekte, za faze razvoja, kot sem jih opisal, pa ni ne posluha ne denarja. Če že, se je treba pogovarjati z angeli, investitorji iz tujine.

Angeli?

"Business angels", poslovni angeli, so ljudje iz stroke, ki so nekoč že zaslužili veliko denarja s kakšnim svojim projektom, zdaj pa iščejo nove projekte, v katere bi ga lahko investirali. Strokovno so dobro podkovani, običajno niso pohlepni, njihov glavni cilj ni velik dobiček. Z njimi je najlažje delati.

Se srečujete z njimi na znanstvenih konferencah?

Ne. Kar pojavijo se. Včasih kdo pokliče in vpraša, ali imamo kaj zanimivega, ker bi rad investiral. In to zdaj, v času krize.

Ob današnji predstavitvi projekta pred televizijskimi kamerami (pogovarjali smo se včeraj, op. p.) ste dali vedeti, da politika pomena znanosti ne upošteva in da so razmere alarmantne tudi zato, ker so vaši mlajši sodelavci, ki jih je Slovenija vrhunsko izobrazila, zdaj prisiljeni odhajati v tujino, ker se možnosti zanje v Sloveniji zapirajo. Rekli pa ste tudi, da verjamete, da bo vaš uspeh pripomogel k temu, da se bo na razpise Evropskega raziskovalnega sveta prijavljalo vedno več slovenskih raziskovalcev in da bodo pri tem uspešni. Ste vendarle optimist?

Morda bodo videli, da se nekaj vendarle da narediti. Sam sem bil res, res presenečen.