Posebna atmosfera Križank
Kolonija, ena izmed redkih v Evropi, ki so postavljene v urbano okolje, je na idejni ravni nastala po zaključku Festivala Ljubljana pred 16 leti, ko sta direktor festivala Darko Brlek ter Tomo Vran začutila, da so različni festivalski dogodki nenadoma izpuhteli. Zato so bili že naslednje leto k sodelovanju povabljeni tudi likovniki, ki imajo na neki način nalogo ustvarjati vizualno kroniko ljubljanskega festivala.
V zbirki likovne kolonije se je do zdaj nabralo že okoli 150 stvaritev, zato je ob 15. obletnici padla ideja o veliki skupinski razstavi, a se je ideja izkazala za prevelik finančni zalogaj. Se pa Vran pohvali, da mu je kar 95 slik pred nekaj leti uspelo postaviti v neki nemški galeriji, ki ponuja kar 1200 kvadratnih metrov prostora. "Šele ko sem videl vse tiste slike na enem kupu, sem se zavedel, koliko dobrih del je bilo tu narejenih." Med temi je slika španskega umetnika Manuela Chabrere do danes dosegla vrednost več sto tisoč evrov. Ambient Plečnikovih Križank namreč ponuja izjemno ustvarjalno atmosfero, zaradi česar nekateri slikarji zatrjujejo, da so prav tu ustvarili nekatere izmed svojih najboljših izdelkov.
Slike kot glasbena partitura
Uvodni dogodek razstave bo pripadel multimedijskemu umetniku Ladu Jakši, ki je bil povabljen k projektu, da svojo umetniško vizijo izrazi skozi fotoaparat in glasbo. "Prikazal bom multivizijo oziroma kratko filmsko zgodbo vsakega izmed slikarjev, ob tem pa bom v živo igral avtorsko glasbo, ki bo odsevala likovno zgodbo umetnikov. Njihove slike mi predstavljajo partituro." Jakša pojasni še, da je umetnike lovil predvsem med ustvarjalnim procesom ter bil ob tem pozoren tudi na detajle ali različne nenavadne reflekse, iz katerih je nato sestavil celotno kompozicijo.
V včerajšnjih popoldanskih urah med sodelujočimi slikarji ni bilo sledu o kakršnem koli hitenju, saj je večina na svoja dela dodajala le še kakšne podrobnosti, kot je premaz za lesk, ali že povsem končala delo in se odpravila na potep po mestu. Klemen Brun pa ima svojo filozofijo: "Končal bom, ko bo pač zmanjkalo časa." Pristavi še, da se tudi sicer rad predaja ustvarjalni spontanosti: "Četudi kdaj recimo po nesreči stopim na sliko, ko je položena na tla, odtis stopala enostavno umestim v kompozicijo." Na sploh prisega na precej nenavadne pripomočke in tehnike, kot je vožnja z viličarjem čez slike v domačem ateljeju, umeščenim v zapuščeno tovarno, na kolonijo pa je s seboj prinesel ostanke tehnoloških naprav, kot je računalniško vezje. Z njim poskuša ponazoriti socialne mreže, kajti že nekaj let se ustvarjalno oklepa tematike vezi med ljudmi. Idejo podpre še s šablonami obrisov ljudi iz fotografij, ki so shranjene v njegovih zasebnih albumih.
Kolonija se je letos zaradi neprijaznega vremena izpod pergole preselila na oder Križank, zaradi česar so se umetniki počutili, kot da že med samim ustvarjanjem nastopajo. "Tu imamo teatralično prostorsko reprezentacijo. Ko naključni obiskovalci vstopijo v Križanke, nas opazujejo, kot da smo igralci v predstavi, ki večno traja," je nad ambientom navdušen Boris Zaplatil, ki je ustvaril deli v živahnih barvah ter polepljeni s koščki kartona, krpic in lesa. "Prihajam iz Broda pri Ljubljani, kjer je bilo vedno največ mizarjev, ti pa mi vseskozi poklanjajo les in me s tem izzovejo k njegovi kreativni uporabi." Tematsko pa se je Zaplatil oprl na vizualne vtise, pridobljene na sami koloniji, in sicer med izletom z ladjico po Ljubljanici, zato je eno sliko poimenoval Riba na pladnju.
Taisto popotovanje je navdihnilo tudi avstrijskega slikarja Rudija Benetika, ki pa se je osredotočil na vonje ob rečnem bregu. "Ker vonji med seboj uničujejo drug drugega, tudi barve na mojih slikah poskušajo izriniti druga drugo." A čeprav na Ljubljanici in ob njej dominira zelena barva, se je tej Benetik odpovedal, saj ga asociira na strup.
Med politiko in mitologijo
Ciprčan Nikos Kouroussis se je kot slikar zavezal predvsem političnim temam, še posebno pa ga vznemirja dogajanje na razdeljenem domačem otoku. Zato je tudi v Ljubljani ustvaril portreta, ki dajeta videz fotografskega negativa, nekdanjega grškega premierja in bivšega vodjo muslimanskih Turkov v Cipru. In zakaj ni poskusil upodobiti kakšnega slovenskega politika? Pravi, da enostavno ne pozna dovolj naše politične situacije in njenih akterjev.
Španski likovnik Miguel Angel Villarino Perez pa ne želi razlagati motivov na svojih slikah, saj meni, da jim tako vzame čar. Deloma se le vda, ko pojasni, da je na kolonijo prišel z mislijo na mitološko zgodbo o labirintu, v katerem prebiva Minotaver. Tudi sicer pa se navdihuje predvsem v literarni in mitološki zapuščini, zato sprehodi po naši prestolnici niso premaknili njegove domišljije. Se je pa zato bolgarska predstavnica Emilia Bojadžijeva navdušila nad ljubljansko stolnico in nekaterimi detajli iz starega mestnega središča. "Upodobila sem pravzaprav kar prvi vtis, ki sem ga dobila, ko sem vstopila v mesto," razkrije sogovornica, ki primakne še, da takrat, ko se odpravi na razne kolonije, o motivih ne razmišlja vnaprej, temveč pusti, da jo posrka sama lokacija.
Jože Šubic pa Ljubljano pozna že preveč dobro, da bi tu odkril kak nov zanimiv motiv, zato je pobrskal kar po svojem dosedanjem opusu in se oprl na kiparsko razstavo, trenutno postavljeno pod okriljem Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Tam na oknih razstavlja ženske glave iz keramike, medtem ko je zdaj tematiko položaja žensk v družbi, prostitucije pa tudi "drugačne" miselnosti na sploh ponazoril tako, da je linije glav všil v platno ter jih slikarsko obdelal. "Resnično sem želel, da je vidno dramatično vzdušje," pojasni.
