Šport je dobra popotnica v življenje. Redni trening jim je privzgojil delovne navade, športniki si znajo mnogo bolje urediti dnevni ritem ter oceniti pomembno od manj pomembnega. So bolj samozavestni, vztrajnejši, bolj komunikativni. Deloma so tudi bolj prepoznavni. Večina končuje kariero z znanjem tujih jezikov. Zaradi svojih vlog v športu so tudi boljši voditelji in v delovnih okoljih lažje napredujejo. So osebnostno bolj socialni, čeprav katera od lastnosti (egoizem) včasih ni ravno vrlina. Mnogi že v karieri navežejo dobre poslovne stike, v specifičnem okolju, ki je nešportnikom praktično nedostopen. Še največja pomanjkljivost se velikokrat izkaže šolska izobrazba.
"Vrhunski športniki se tudi v življenju po končani karieri dobro znajdejo. So profesionalci z vrhunsko motivacijo, odnosom do dela in disciplino. To potem znajo prenesti tudi v delo po koncu kariere. Težava nastane, če imajo pomanjkljivo izobrazbo. Vendar če imajo vsaj srednješolsko izobrazbo, imajo vse poti odprte, saj s svojo vrhunskostjo, delom in pristopom zmorejo tudi napredovati. Težava je le pri nekaterih športnikih, predvsem v ekipnih športih, ki se pred zaključkom srednje šole povsem posvetijo športu. Določeni odkloni se verjetno dogajajo prav tem športnikom, denimo v nogometu, ki v karieri pridobijo kapital, a ga zaradi pomanjkanja inteligentne širine zapravijo. A takih primerov je malo. Priporočam, da je vsaj zaključena srednja šola potrebna," pravi psiholog Matej Tušak.
Šport v določenih primerih zahteva polno zaposlenost. Projekt panožnih športnih šol delno podira tudi to oviro. Tudi z napredkom sodobnih komunikacij pade še več tovrstnih preprek. Kdor ima voljo, lahko študira na daljavo. In ne nazadnje večina, ki jih specifika športa prisili v skrb za zdravje, se zna tudi kasneje bolje spopasti s tovrstnimi tegobami časa. Da bi se športniki po koncu kariere laže znašli, pomaga tudi državni projekt državnih služb (vojska, policija, carina), s katerim je cvetu slovenskega športa omogočena zaposlitev v teh organih tudi po koncu kariere.
Zanimivo zgodbo, kako motivirati mlade, da se predajo športu z vsem srcem, časom in energijo, je navrgel Ivan Hudač, slovaški strokovnjak, ki je bedel nad drugim delom kariere Petre Majdič. Ko so ga ob začetku zime mladi smučarji tekači vprašali, kdo bo njihov serviser, jih je poučil, da bodo to delali sami. "Povedal sem jim, naj opazujejo, pomnijo in se učijo o vsem, kar bodo delali in videli. To bodo lahko uporabili kot serviserji, trenerji, tudi menedžerji. Povedal sem jim, da ob koncu kariere vsi ne bodo nosilci kolajn. Tekaška srenja pa vseeno potrebuje ljudi s temi specifičnimi poklici, ki jih šole ne naučijo. Po tistem ni bilo nobenega vprašanja več."
