Prav tako tovrstne nagrade postavljajo športnike v privilegiran položaj glede na znanstvenike, gospodarstvenike, delavce... Vsi našteti s svojim delom prispevajo k razvoju države, a razen gole plače in v jeseni življenja bolj ali manj slabe pokojnine od države ne dobijo nobenega dodatnega priboljška. In zakaj bi ga torej orali dobiti športniki, ki najbolj aktivna leta svojega življenja ne namenjajo klasični službi, ampak svoji športni dejavnosti, ki je prav tako (dobro ali slabo) plačana? Vsak si svojo prihodnost pač sam ustvarja, ne glede na to, s čim se ukvarja, na darila države pa se tako ali tako nikoli ne gre zanašati. In zakaj bi si nekdo svojo prihodnost kot športnik dobro postlal v desetih ali petnajstih letih, večina ljudi, ki hodi v "normalne" službe, pa se za to trudi 40 ali let več?
A vsaka medalja ima seveda dve plati. Če si politiki le za nekajletno ukvarjanje s svojo neproduktivno dejavnostjo prislužijo kopico dragih privilegijev in bonitet, ki globoko in zelo dolgo najedajo državni proračun in davkoplačevalce, si športniki upravičeno zaslužijo nekajkrat večji kolač. Dosežki športnikov so večji in v svetu odmevnejši kot početje politikov, ki je večinoma negativno, prav tako športniki prispevajo več in uspešneje k promociji in prepoznavnosti države.
Prav tako tudi prispevek (tako v slovenskem, še bolj pa v mednarodnem merilu) kulturnikov in njim podobnih, ki so uspešno priključeni na državne denarne jasli, še zdaleč ni primerljiv s športnim. Če k temu prištejemo še nekaj dejstev (koliko ljudi se ukvarja s kakšno dejavnostjo - športno, politično, kulturno...; koliko ljudi si ogleda produkte teh dejavnosti - tekme, seje, predstave...; koliko katera izmed dejavnosti prispeva k promociji Slovenije; koliko ljudi animira in zanima...), postajajo želje in zahteve športnikov po v uvodu naštetih nagradah in priboljških toliko bolj upravičene in logične.