»Glejte, mi smo z veseljem podprli civilno iniciativo o družini zato, ker se nam je zdelo, da podpira tiste vrednote, ki so vrednote tudi Katoliške cerkve na tem področju. Nismo pa sami ne začeli tega postopka, niti nismo imeli in ne mislimo imeti posebne kampanje…«
Cerkev se ne spušča v politikantske kampanje (Odmevi RTVS, 20. februarja 2012).
***
»...vzgoja mladih se začne v družini, nadaljuje pa se v šoli in Cerkvi…«
Katoliška cerkev si bo po svojih močeh še naprej prizadevala, da bodo otroci iz vernih družin imeli dostop do vzgoje in izobraževanja, ki ne bo v nasprotju z verskimi načeli, v katerih jih vzgajajo starši. Vse verne starše obenem spodbujamo, naj s svojim delovanjem v šolskih svetih poskrbijo, da bo lahko po besedah modrega vzgojitelja, škofa bl. Antona Martina Slomška, vzgoja v družini, v šoli in v Cerkvi stopala »z roko v roki«.
***
»Vsaka krščanska hiša, kjer so otroci, naj dvojno orodje ima: sveto razpelo ali križ na steni pa šibo v kotu. Kar beseda ne zna, naj šiba pripomore. Srečni otroci, katere mati in očetje tepejo; ne bo jim tuja palica pela.«
Blaženi Anton Martin Slomšek je že leta 1846 vedel, da šiba novo mašo poje.
***
Vse se spet postavlja na svoje mesto. Cerkev ni več v službi politike, kot je to bilo zadnjih dvajset let, ko je RKC dajala na razpolago svoje resurse in novačila duhovščino v idejno gardo desne politike; zdaj cerkev prevzema iniciativo in postavlja (desno) politiko v vlogo služabnice cerkve. In politiki, tudi prvokategorniki, so zgolj konkvistadorji. Prva manifestacija novega kurza se je zgodila že na prvi seji nove vlade nekaj ur po potrditvi v državnem zboru. Eno prvih dejanj je namreč bilo izvršitev volje RKC – odstavitev direktorja Urada za verske skupnosti. In ta odstavitev je toliko bolj pomenljiva, ker so hkrati povedali, da tako ali tako nameravajo urad ukiniti. S tem dejanjem so se prijetno zapletli. Zakaj torej zamenjati Guliča, če bo urad ukinjen? In še bolj: zakaj imenovati novega vršilca dolžnosti direktorja? Da je bila menjava politično motivirana, je nesporno, a ugotovitev je prekratka. Kajti do te zamenjave, ki ima predvsem simbolno vednost, je prišlo na željo – željo kot zahtevo! – ene verske skupnosti. Iz sicer lakoničnih izjav predstavnikov drugih verskih skupnosti (islamske, pravoslavne, evangeličanske) na direktna vprašanja medijev namreč jasno sledi, da so bili zadovoljni s sodelovanjem z dosedanjim direktorjem. Edina, ki je doslej izražala dvom o primernosti Aleša Guliča, je bila RKC. V več mahih so to zelo direktno in agresivno demonstrirali. Tako je kardinal Rode, ki je absolutni prvak slovenske RKC v bizarnosti izjav, ocenil, da je imenovanje Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti provokacija: »Take provokacije si niti partija ni dovolila in si je ne bi dovolila. To imenovanje je neodgovorno,« je dejal jeseni 2009. Kot je znano, je Gulič šel skozi formalno proceduro izbire in imenovanja. Nobene predčasne zamenjave ni bilo. Ko je prejšnjemu direktorju Čeparju potekel mandat, so se na razpis prijavili štirje kandidati in izbran je bil Gulič. Za kardinala Rodeta je formalna demokratična procedura provokacija. S tem je izpričal, da nista ne on in ne slovenska RKC zrela za življenje v demokratični, pluralni družbi in državi. Ta zamenjava pa postavlja v zelo slabo luč tudi Viranta in njegovo listo. Pred podpisom koalicijske pogodbe je vztrajal, da vstopajo v koalicijo samo z zavezo članic, da ne bo političnih zamenjav ter da ne bo brskanja po preteklosti in arhivih. Že na začetku mu je spodletelo pri obeh zahtevah. Kakšni pa so bili razlogi, da zamenjajo Guliča? Nepolitični? Strokovni? In zakaj zamenjava, če nameravajo v kratkem urad ukiniti? Virant se je skušal izmazati iz zagate požrte besede z argumentom, da je tudi prejšnja vlada zamenjala starega direktorja. Kar ni res. Staremu je potekel mandat in izbirala je na novo med prijavljenimi na razpis. Se moraš pisati Virant, da ne opaziš razlike? Enako pomenljiv je tudi molk ob aferi udbaškega dosjeja Vena Tauferja. Tudi v tem primeru se moraš pisati Virant, da ne veš ali pa te ne zanima, kako je sporni dosje izginil iz arhiva, pristal v specializiranem mediju za osebne diskvalifikacije in zakaj ravno zdaj, ko je kulturnik Taufer opozoril na koalicijo slabih namer. Majerjev propagandni stroj pač dela to, kar je počel vedno. Diskvalificira, falsificira, denuncira. Le da je tokrat v koaliciji slabih namer tudi Virant. Kar mu, po vseh javnomnenjskih detekcijah, očitajo in zaračunavajo tudi zavedeni volilci.
Sicer pa, kot rečeno, Cerkev prevzema pobudo in definira polje konflikta. V zadnjem dvodelnem pastirskem pismu izpostavlja zaskrbljenost ob gospodarski in moralni krizi, ter še bolj skrb za šolo, družino in otroke. Prav na teh področjih bi bilo bolje, da bi bila tiho, če se že ne posipa s pepelom. Slovenska RKC, ki je nategnila 68.000 ljudi s svojim neverjetnim finančnim inženiringom, govori na dolgo in na široko, kako je gospodarska in finančna kriza globalni problem in predvsem moralni problem, poda le neko sprenevedavo, mimobežno, komaj opazno opravičilo: »Ob tem nam je še posebej žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije, in se za to znova iskreno opravičujemo.« Nobene refleksije in analize lastne pogoltnosti, neobrzdanosti, opetnajstenja tisočev. In podobno sprenevedavo in licemerno izražajo tudi skrb za dobrobit družin in otrok. Tisti, ki so gledali pogovor z mariborskim nadškofom, so lahko zgroženo ugotovili, kako poglavar mariborske nadškofije ni zmožen spraviti skupaj za silo odgovora na enostavno in predvidljivo vprašanje voditelja Odmevov, kaj izgubi z družinskim zakonikom »klasična družina«. Sploh pa je skrb za dobrobit otrok s strani cerkvene institucije, ki na globalni in žal tudi lokalni slovenski ravni ščiti, skriva, prikriva tiste, ki zlorabljajo otroke, še bolj perverzna in licemerna kot opozarjanje, da je svetovna finančna in gospodarska kriza v prvi vrsti moralni defekt.
In šola? Načelno drži, da imajo katoliški starši pravico, da so v šoli poučevani in vzgajani v vrednote, kakršne gojijo doma in v cerkvi. Vendar ne v javni šoli. V javno šolo vstopajo otroci različnih staršev z različnimi vrednotami. Neizključujoče sobivanje je možno edino, če se javna šola reducira na skupni imenovalec univerzalnih vrednot in vednosti. Mar naj ene učijo evolucijski, druge pa kreacijski nauk? Naj enim govorijo, da so ljudje enaki ne glede na vero, raso, etnično pripadnost in tudi spolno orientacijo, drugim pa, da obstajajo bolj in manj pravi ljudje, bolj in manj prave družine in bolj in manj pravi otroci? Odnos do vseh vprašanj, ki jih odpira pastirsko pismo (kako anahron in podcenjevalen izraz za nagovor vernikov!), je predvsem test demokratičnega potenciala in talenta RKC.
Vse torej kaže, da se kulturni boj spet vrača v prvinsko formo: na fronto cerkev - laična država. Tako rekoč v devetnajsto stoletje! Le da Majer ni Bismarck, ampak zastopnik in izvršitelj cerkvenega interesa in volje v ustavno laični državi. In laična država je leta 2012 na preizkušnji kot že dolgo ne. Tako Erjavec, predsednik menda najbolj leve stranke DeSUS, kot Virant, predsednik menda najbolj liberalne stranke, v tej demontaži laične države pasivno sodelujta. Kar si velja zapomniti.
