Stroke, ki se ukvarjajo z otroki, se že od sedemdesetih let dalje nagibajo k trendom raziskovanja, ki v središče postavlja otroke, ter poskušajo razumeti njihove perspektive in izkušnje. Otrok ne dojemajo zgolj kot bitja, katerih edino bistvo je, da postanejo odrasli in s tem polnopravni člani družbe, temveč tudi kot bitja, ki živijo "tukaj in zdaj". Otroci imajo morda res drugačne sposobnosti kot odrasli, a so te enako pomembne. Otroci tudi niso več zgolj pasivni prejemniki v socializacijskih procesih, temveč se jim priznava, da aktivno soustvarjajo svet, v katerem živijo, in nanj vplivajo. Tovrstne predstave o otrocih se odražajo tudi v sodobnih vzgojnih principih, ki vse bolj upoštevajo želje, mnenje in odločitve otrok od rane mladosti dalje.

Ob vsem tem pa je zanimivo, da so v političnem in medijskem diskurzu v polemikah glede družinskega zakonika o tem, čigavim interesom služi in kaj je za otroka najbolje, otroci sami povsem izključeni, negirani, izvzeti. Kot da ne znajo govoriti, kot da nimajo svojega mnenja, skratka, kot da jih ni. Seveda, saj odrasli bolje vemo, kaj otroci potrebujejo za "normalno" in "kvalitetno" življenje, kot oni sami. A lahko gremo še dlje, stroka to ve bolje kot starši, ena stroka bolje od druge, višji družbeni razredi bolje od nižjih, država in cerkev pa se ne moreta dogovoriti, katera od njiju ve bolje od vseh. Tako so otroci, kako predvidljivo, v tem vrtincu postali le še eno bojno polje med različnimi osebnimi ideologijami posameznic in posameznikov ter različnih institucij.

Otroci kot nepopolni odrasli

Poglejmo si, kako razumeti vlogo otroka v družbi. Kako moramo razumeti otroka, da sploh lahko govorimo namesto njega, v njegovo dobro? Konvencija o otrokovih pravicah otroku res zagotavlja pravico do svobodnega izražanja v vseh zadevah v zvezi z njim, hkrati pa dodaja, da se o tehtnosti izraženih mnenj presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Prav te pa ne moremo objektivno določiti, saj je v veliki meri pogojena s predstavami družbe o otroku, o tem, kaj naj bi pri določeni starosti znal in kakšne sposobnosti naj bi imel. Izhajati je treba iz dejstva, da sta kategoriji, kot sta otrok in odrasel, družbeno-kulturno in politično pogojeni.

Vse družbe ločujejo med otrokom in odraslim, vendar njuno dojemanje ni univerzalno. Prav tako ni univerzalno časovno obdobje otroštva, čeprav po mednarodnem pravu velja, da lahko govorimo o otrocih do osemnajstega leta starosti. Dobro je imeti v mislih, da se v različnih družbah in zgodovinskih obdobjih otrokom iste starosti pripisujejo različne sposobnosti in odgovornosti. Te se spreminjajo tako skozi čas kot skozi družbeno-kulturna okolja.

Še v začetku devetdesetih let se je za desetletnega otroka predvidevalo, da gre že lahko sam po vsakodnevnih nakupih v bližnjo trgovino, pa čeprav je moral prečkati prometno cesto, z nakupovalnim listkom in cekarjem v roki. Še nedavno so deklice pri petih letih znale klekljati, pri šestih pa so že pazile mlajše bratce in sestrice. Danes zna triletni otrok na računalnik napisati svoje ime in priimek - a to še ne pomeni, da je zato bolj genialen otrok, kot sta bila njegova starša, ki sta svoje ime na roko znala napisati šele pri šestih letih, le časi se spreminjajo. Če so se nekoč otroci morali prilagajati svetu odraslih in jih nihče ni vprašal za mnenje, se danes odrasli pogosto prilagajajo otrokom.

Lahko bi dejali, da so na sodobno dojemanje otrok v "zahodnih" družbah vplivale predvsem spreminjajoča se vloga materinstva in družine ter na novo zarisane ločnice med delom, igro in učenjem v 19. stoletju. Kot je pokazal Philippe Aries, v evropskem prostoru vse do 17. stoletja koncept otroštva kot ločenega razvojnega obdobja, kot ga poznamo danes, ni obstajal. Zaščitniški odnos do otrok se je oblikoval predvsem na osnovi idej Calvina, Lockeja in Rousseauja.

Njihove ideje so zamenjale krščansko pojmovanje grešnega otroka s predstavo o nedolžnem, ranljivem, odvisnem in pasivnem otroku. Postavili so tudi temelje za polarno ločitev otrok od odraslih, po kateri so otroci iracionalni in odrasli racionalni (otroci so torej nesposobni odločanja); otroka se postavlja v polje narave in odraslega v polje kulture (vsi otroci so torej enaki, imajo enake potrebe in sledijo enakemu razvoju od enostavnega k bolj kompleksnemu, njihovo bistvo se ne spreminja in so ločeni od družbe odraslih, v katero jih je treba šele vpeljati skozi proces "civiliziranja"); otroci so pasivni in odrasli aktivni (otroci pasivno sprejemajo nego, skrb, varstvo in učenje, ki jim jih nudijo odrasli); otroci nimajo sposobnosti in znanja, ki so lastni odraslim, in so kot taki nepopolni odrasli.

Iz proizvajalca dobrin se je spremenil v potrošnika

Industrijska revolucija je globoko posegla v družinske skupnosti ter pretresla odnos do žensk znotraj družine in družbe, vzporedno pa tudi odnos do otrok. Družina kot nuklearna enota je postala edino primerno okolje za socializacijo otrok kot ranljive skupine, ki potrebuje predvsem skrb, nego, varstvo in nadzor odraslih, v prvi vrsti matere. S tem ko se je delo z doma preneslo v manufakturo, so otroci postali ločeni od odraslih in kmalu tudi formalno izločeni iz produkcijskih oziroma delovnih procesov.

Otroci so res bili pogosto izkoriščana delovna sila v novih družbenih razmerah, zato se je javnost kmalu začela zgražati nad ekonomskim izkoriščanjem otrok, ki so bili prikazani kot nedolžne žrtve. Po drugi strani bi predstavljanje otrok kot nemočnih po Harryju Hendricku lahko razumeli tudi kot poskus družbenega nadzora nad mladimi in otroki, ki so, predvsem tisti iz delavskih slojev, prepuščeni ulici predstavljali potencialno grožnjo novemu družbenemu redu. Na tej točki je javni izobraževalni sistem nastopil kot tisti, ki jih je odstranil z ulic ter jim ponudil ustrezno izobrazbo in socializacijo zunaj družinskega okolja.

Če se ozremo v zgodovino, so določene ideje pogosto služile kot argument ali izgovor za družbeno poseganje. Tako so romantični nazori o otroški nedolžnosti in čistosti prispevali k prizadevanjem za izboljšanje življenja otrok in njihovih pravic v 19. stoletju, ko se v evropskem prostoru začnejo pojavljati razna gibanja za rešitev otrok izpod jarma otroškega dela, skrb za sirote, zakoni o obveznem šolanju in prvi vrtci. Oblikovale so se nove zdravstvene, izobraževalne in akademske institucije, ki naj bi pripomogle k izboljšanju nege in izobrazbe otrok.

Pod vplivom Rousseauja in Lockeja se je predvsem meščanski srednji sloj navduševal nad naravo v nasprotju s kulturo, hkrati pa poskušal nevedne in zaostale nižje sloje (predvsem delavske in kmečke) poučiti o osnovah higiene, izobrazbe in sploh primernega načina življenja. Čeprav že pred 19. stoletjem zasledimo tekste, ki opisujejo ali omenjajo vsakodnevne prakse otrok ter vzgojne napotke staršem, lahko njihovemu porastu sledimo prav v tem stoletju.

Konec 19. stoletja začne tudi na Slovenskem izhajati prvi priročnik o vzgoji otrok. Za slovensko okolje je bilo sicer značilno, da je bilo med kmečkimi in delavskimi sloji vse do druge svetovne vojne delo otrok za preživetje družine samoumevno, medtem ko so ga prosvetljeni višji sloji obsojali ter menili, da je naloga otrok predvsem izobrazba in igra. Gre za miselnost, ki se je tudi pri nas postopoma širila med vse družbene razrede. Po mnenju zgodovinarke Vivian Zelizer je otrok, ko je izgubil svojo vlogo v produkciji za preživetje družine, postal cenjen predvsem iz čustvenih razlogov in se iz proizvajalca dobrin spremenil v potrošnika.

Če se še nekoliko ozremo po spreminjajočih se vzgojnih principih, se je pod vplivom teorij razvojne psihologije, ki je poudarjala čustveno in psihološko dobrobit otrok, v začetku 20. stoletja pozornost preusmerila od skrbi za higieno, urnik in disciplino na poudarjanje otrokovih potreb po ljubezni in čustveni podpori. Robert A. LeVine in Karin Norman v zborniku Anthropology and Child Development: A Cross-Cultural Reader preusmeritev starševske aktivnosti s fizičnega na psihično zdravje poimenujeta "psihiatrizacija" skrbi za otroke. To ideologijo so sprva sprejeli predvsem ameriški in britanski starši srednjega sloja po drugi svetovni vojni, nato pa se je postopno širila.

Ni univerzalnih receptov

Za trenutno prevladujoče mnenje o otrocih bi lahko rekli, da gre za mešanico romantičnih idej o nedolžnem otroku, ki ga je treba obvarovati pred negativnimi vplivi okolja, idej o pasivnem in odvisnem otroku, ki potrebuje odraslega, da ga vodi in govori v njegovo dobro, ter ideala o čustveni blaginji otrok. Ker pa živimo v potrošniškem svetu, se vse omenjeno nenehno prepleta z materialno platjo otroštva. In čeprav se po eni strani vedno več govori o otrokovih pravicah, o kompetentem otroku ter upoštevanju otrokovega mnenja, se mu po drugi strani hkrati onemogoča avtonomnost. Še vedno je namreč odrasli tisti, ki določa, kaj so otrokove pravice, kakšne so "primerne" kompetence ter kdaj in kakšno mnenje otroka bomo upoštevali.

Vendarle pa težava ni v tem, da otrokom vsi želimo le najboljše, pa čeprav smo zato včasih preveč zaščitniški in s tem podcenjujemo njihove sposobnosti in vlogo v družbi. Težava je drugje. Realnost ni nikdar ena sama, sveta, univerzalna in nedotakljiva. Kot nakazujejo antropološke raziskave med različnimi družbami, ljudje kot družbena bitja nismo biološko vezani zgolj na en sam niz standardov. Tudi znotraj posamezne družbe lahko sočasno obstaja več pogosto nasprotnih si realnosti. Ali v našem kontekstu več predstav o otrocih in otroštvu - o tem, kakšni naj bi bili, in o tem, kaj naj bi bilo normalno za njihov razvoj.

Tako se izkaže, da predstave, ki se jih promovira kot univerzalne, pogosto izhajajo zgolj iz norm srednjega razreda "zahodnih" družb. Tako se ideja o nedolžnem in pasivnem otroku, če gledamo globalno, ne more soočiti z otroki s ceste, otroki vojaki, z mladoletnimi starši, s tistimi, ki živijo s prostitucijo, in še bi lahko naštevali. Prav tako se konvencija o otrokovih pravicah sliši zelo lepo, človeško in univerzalno, vendar je že sama po sebi pogojena s predstavami o tem, kaj naj bi bilo za otroka najbolje, in kot taka ne more delovati univerzalno. Že če pod vprašaj postavimo člen, ki govori o pravici otrok, da izrazijo svoje mnenje, obstajajo družbe, kjer otrok pač nima pravice do svobodnega izražanja, temveč je vpet v hierarhično določene družbene odnose glede na starost in z njo povezan status pripadnikov družbe. Otrok v takšnih družbah ne ugovarja starejšim in starejši ga ne sprašujejo po mnenju. Na tem mestu pa se že srečamo z vprašanjem "vsiljevanja" določenih družbenih norm kot univerzalnih oziroma "najboljših" za otroka. Tudi v primeru konvencije predstave o tem, kaj je za otroka najboljše, izhajajo iz političnih in vrednostnih nazorov določenega sloja družbe. Nedavni konflikt v lokalnem okolju, ki izhaja iz sklicevanja na konvencijo, je tudi vprašanje obrezovanja. Medtem ko se lomijo kopja o tem, ali gre za poseganje v otrokove pravice ali ne, gre pravzaprav predvsem za soočenje dveh različnih vrednostnih sistemov. Pa vendar so le otroci tisti, ki dejansko živijo z izkušnjo obrezanosti. A po njihovi izkušnji jih ne vpraša nihče. Obstajajo številne raziskave, ki kažejo na to, da znajo otroci, kadar jih vendarle povprašamo po mnenju in izkušnjah, določen fenomen ali problem, ki ga sicer obravnavamo zgolj iz perspektive odraslih, prikazati v povsem drugačni luči.

Kot še en primer norm, ki se jih predstavlja kot univerzalne in naravne, čeprav to niso, lahko vzamemo teorijo o navezanosti na mater oziroma enega skrbnika, kot jo je zastavil John Bowlby. LeVine in Normanova menita, da se je ta v ZDA sprevrgla v moralni ideal, koncept optimalnega razvoja, materina odzivnost pa je postala orodje, s katerim se meri materina primernost in ločuje dobre matere od slabih. Opozarjata, da obstaja po svetu precej širši spekter načinov za normalen čustveni razvoj, kot to predpostavlja teorija o navezanosti, variacije znotraj posamezne kulture pa so pogosto večje kot variacije med kulturami. V številnih družbah na primer starejši sorojenci ali stari starši prevzemajo velik del skrbi za otroka, ki naj bi bila domena matere, pri nas pa je bila še v prvi polovici 20. stoletja pri skrbi za otroke značilna tudi pomoč neporočene tete.

Lahko bi torej rekli, da so diskurzi, ki zagovarjajo interese otrok, pogosto zgolj priročno ideološko obarvano orodje, ki služi različnim političnim interesom. Ti diskurzi pa so nevarni predvsem takrat, ko se otroci ne morejo poistovetiti z njimi. Dobri in normalni otroci so le tisti, ki se vklapljajo v promovirani koncept. Tisti, ki se vanj ne prilegajo, pa postanejo problematični in stigmatizirani v očeh družbe. V tem kontekstu lahko tudi polemike, kaj je za otroka najbolje, ponujajo le še eno moraliziranje o tem, kaj je normalno in kaj patološko, kaj je moralno in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Ter predstavljajo način, kako vsiliti eno ali drugo ideologijo kot edino pravo, naravno in seveda - univerzalno. A v svetu globalizacije ne moremo mimo dejstva, da ne obstajajo univerzalni recepti, kaj otrok potrebuje za "normalen" in zdrav razvoj, saj otroci "normalno" odraščajo glede na zelo različne in pogosto nasprotujoče si standarde v skladu z idealom določene družbe ali določenega družbenega razreda.

Barbara Turk Niskač je mlada raziskovalka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.