Socialni protesti v Tuniziji, ki so prvi odnesli samodržca, so dali idejo, da je z močjo prisotnosti teles mogoče odstraniti režime. V Kairu so jo razvili v največji politični spektakel leta.

Zasedbe javnih prostorov so priredile festival politične nekorektnosti. Od leta 1989 naprej je v javnem govoru veljalo za nevljudno, če si podvomil v modrost neurejenih finančnih trgov, ki delajo zgodovino. Globalni kapitalizem je bil edini racionalni način organiziranja urejenih družb. Dvom v modrost neomejene gospodarske rasti je bil znak neprištevnosti. Blage pripombe proti srednjeveškim socialnim razlikam v razvitem svetu so imele status herezije. Maksimalno izkoriščanje delovne sile in minimalno obdavčeni dobički lastnikov proizvodnih sredstev so bili svetovni red. Pametnih razlag tega stanja ni bilo slišati. "Tako je, ker tako mora biti," je bil odgovor na isto vprašanje v vseh jezikih. Ni zvenelo ravno demokratično, vendar je veljalo za temelj demokracije. Socialnodemokratske stranke v Evropi in liberalna stranka v Ameriki so z navdušenjem kot konservativne stranke sestavljale zakone, ki so krčili pravice zaposlenih in širili manevrski prostor zaposlovalcem.

Hkrati pa je postala samoumevna skrajna politična nekorektnost do manjšin in šibkih segmentov vseh družb. V Evropi in Ameriki so bili muslimani deležni vseh antisemitskih klišejev, ki so v prvi polovici dvajsetega stoletja veljali za Jude. Evropejci so se zgledovali po pravilih, ki v muslimanskih verskih diktaturah veljajo za ženske. V Srednji Evropi, kjer je muslimanov bolj malo, so princip uveljavili za Rome. Isto je veljalo za mezdne delavce, ki so se iz živih ljudi z zakonsko urejenimi pravicami preobrazili v fleksibilno delovno silo brez pravic. Korporacije so v Združenih državah dobile iste pravice, kot jih imajo državljani, in hkrati dobile status ljudi s posebnimi pravicami. V Evropi so banke postale samostojni politični subjekti. Res je bilo vse, kar je komurkoli z veliko moči padlo na pamet.

Val protestov in zasedb je to samoumevnost v nekaj dneh razbil. Svetovni red je postal vprašljiv, neumni stereotipi so čez noč padli v vodo prav na mestih, kjer so se zdeli najbolj trdni. V Kairu, Damasku in Saani so z mobilnimi telefoni in prenosnimi računalniki na trgih organizirali moderno tehnološko družbo. Na Wall Streetu, finančnem središču moderne informacijske družbe, pa so protestniki za sporočanje uporabljali živi mikrofon in zborovsko posredovanje govorov, ker so lokalne oblasti iz varnostnih razlogov prepovedale uporabo elektrike za ozvočenje. Čez vse kanale je celo leto tekla politična nekorektnost, ki je podvomila v vse stebre svetovnega reda prvega desetletja enaindvajsetega stoletja - od liberalnega kapitalizma do naftnih verskih diktatur.

Ob koncu leta je bil seštevek begajoč. V Bahrajnu so arabsko pomlad ubili z vojaško intervencijo. V Libiji so jo z vojaško intervencijo speljali do odstranitve Moamerja Gadafija in vzpostavitve kaotične oblasti. V Tuniziji se je z volitvami brez večjih konfliktov iztekla v reprezentativni parlamentarni sistem. V Siriji ostaja na ulicah kot državljanski protest, ki teče skupaj z državljansko vojno in konfesionalnim spopadom. V Združenih državah so jo odstranili s policijskimi akcijami očiščenja zasedenih parkov in trgov. V Evropi se je vrnila na robove političnega življenja. Ni jasno, po katerih poteh bo jeza prebivalstva držav v krizi šla naprej in kakšno izkustvo je akumulirala.

Najbolj poučna je izkušnja Egipta. Ulična revolucija je bila pristna. Informacijske generacije so z neverjetno domišljijo pokazale, kako se v politiki prevrata uporablja mobilne telefone in računalnike. V nekaj tednih so mobilizirale milijone ljudi, z oblasti vrgle Hosnija Mubaraka in izsilile demokratične volitve. To je bil velik praznik organiziranega aktivizma in spontanega upora.

Potem se je hitro pokazalo, da so facebook, twitter in bambuser sijajna orodja za mobilizacijo množic, ki nikoli prej niso imele priložnosti za sodelovanje v politiki. Ko se protesti izpojejo, pa politiko vzamejo v roke ljudje, ki znajo delati politiko.

Ni bilo težko predvideti, da bodo Muslimanski bratje dobili večino v egiptovskem parlamentu. Muslimanski bratje so najbolj organizirana opozicijska politična sila v državi od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej. Imajo kapilarno organizacijo na terenu in so akumulirali skoraj stoletne izkušnje. Presenečenje je bil uspeh skrajno desnih verskih blaznežev salafijske ločine, ki so zasedli skoraj četrtino parlamenta. Na svoji strani so imeli neskončne finančne vire naftnih teokracij iz Arabskega zaliva in so v mošejah z vedri delili denar. Modernisti, ki so izpeljali revolucijo, so se izčrpali v množici nepovezanih političnih strank, ki so nastopile s sedemdesetimi programi in brez koncentracije finančnih sredstev. Revolucijo je mogoče izpeljati zastonj s prostovoljci, politiko se zavzame z organizacijo, denarjem in jasnim političnim programom. To je sporočilo lanskih revolucij aktivistom letošnjega leta.