Pisma sv. Nikolaju so prav posrečena božična romantična komedija, ki je že navdušila tudi občinstvo na Liffu. V prihodnjih dneh bo film, ki ga na Poljskem prikazujejo na 160 kopijah, prišel na redni spored še v drugih slovenskih mestih.

Od Tu pa tam do Pisem sv. Nikolaju: od ene uspešnice do druge, to je res, ampak vseeno je med njima kar precejšnja razlika - okoli 30.000 gledalcev v Sloveniji in skoraj dva milijona na Poljskem.

Pisma sv. Nikolaju imajo na Poljskem že milijon osemsto tisoč gledalcev in so se uvrstila na 11. mesto najbolj gledanih poljskih filmov v zadnjih 30 letih. Toda tudi Tu pa tam bi imel v Sloveniji še več gledalcev, če se ne bi ravno takrat začelo "downloadanje" z interneta. To je bil prvi slovenski film, ki se je znašel na internetu, od koder so sneli tudi po 3000 kopij na dan, iz kina pa je izginil.

To seveda ni edina razlika med njima. Film Tu pa tam je naredil kranjski fant v popolnoma amaterskih, skoraj "gverilskih" pogojih, Pisma sv. Nikolaju pa so že videti skoraj kot kakšen hollywoodski studijski film.

Saj ta družba, komercialna televizija TVN, za katero sem ta film posnel, tudi deluje kot kakšen hollywoodski studio. Ima svojega lastnika, zdaj je to postal francoski Canal+, studijske šefe, izvršne producente, producente in strogo porazdeljeno odgovornost. Kadar je v igri zasebni denar, ni šale: vsi, ki delajo pri nekem projektu, so odgovorni za vloženi denar, konkretno za dva milijona evrov, kolikor so stala Pisma sv. Nikolaju. V studiu imajo sicer radi trmaste ljudi, ki vedo, kaj hočejo, vendar morajo tudi imeti posluh za njihove zahteve, ki so seveda predvsem komercialne. Njihova glavna zahteva je pač ta, da mora film ugajati gledalcem. Če ugaja tudi režiserju, toliko bolje.

Recimo, da izvršnemu producentu v filmu nekaj ni všeč. Seveda ima pravico, da mu nekaj ne ugaja, toda v njegovem primeru ima to tudi precejšnjo težo, kar pomeni, da se mora režiser potruditi, da bo ugodil njegovi zahtevi, obenem pa paziti, da ne bo preveč zatajil svojih kriterijev. Veliko poljskih režiserjev se na tej točki spre z izvršnim producentom in rajši gre. Toda jaz se nisem dal; če je prišlo do nesoglasij - in do teh je prihajalo kar naprej -, sem se moral zelo potruditi, da sem s svojimi argumenti prepričal studijske šefe. Za to moraš imeti kar precej energije. Čeprav jih razumem, oni pač odgovarjajo za vloženi denar. Stvar je bila še toliko bolj napeta, že kar dramatična, ker je prejšnji film tega studia propadel, ponesrečili pa sta se tudi dve TV-seriji. Če bi pogorela še Pisma, bi to ogrozilo že firmo samo. Njen novi lastnik, Canal+, v tem pogledu ne pozna milosti. Z uspehom filma se je vse obrnilo, firma je na varnem, saj Pisma že prinašajo dobiček.

Je Poljake tako navdušila domača romantična komedija?

Na Poljskem producirajo do 100 filmov na leto, v zadnjih letih pa so naredili tudi že toliko romantičnih komedij, da so se jih že naveličali. Tudi zato je uspeh Pisem sv. Nikolaju toliko večje presenečenje.

Kako pa to, da so prav vam zaupali režijo tega filma?

Zanje sem režiral TV-serijo 39 in pol, ki je bila zelo uspešna. Ponujali so mi tudi scenarije za celovečerne filme, tudi za tisti film, ki je propadel. Kar sem jim tudi napovedal. Sam bi ga režiral le pod pogojem, da bi scenarij povsem predelal. Ponujali so mi tudi razne že formatirane serije, torej poljske variante tujih serij. V tem nisem videl nobenega izziva. Zakaj bi še enkrat naredil nekaj, kar je bilo že narejeno? Zanimalo bi me kvečjemu še enkrat narediti nekaj, kar je bilo zanič. Z veseljem bi predelal denimo Lapajnetovo Osebno prtljago, ki ima dober scenarij. Če bi bil sam producent tega filma, bi odrezal prvo ali zadnjo minuto vsake scene.

Pri scenariju Pisem sv. Nikolaju pa niste sodelovali?

Scenarij sta napisala Karolina Szablewska in Marcin Baczynski in je bil še kar zabaven, pravzaprav še preveč, ker je kopičil šale, kar sicer ni najbolje. Sprli smo se že pri prvem prizoru, kjer nekdo zamišljeno stoji, kadi in gleda v daljavo. Ljubi bog, saj to je kot v slovenskem filmu! Šest ur sem porabil, da sem izločil ta prizor. Producentu sem rekel, kaj šele bo, ko bom scenaristoma povedal, da nameravam neki lik spremeniti v geja. Podobno je namreč bilo tudi z naslednjim prizorom s samomorilcem. V scenariju to sploh ni bil samomorilec, ampak nekdo, ki je na strehi popravljal televizijsko anteno, da bi za božič z družino lahko gledal televizijo. Bedasto. Zahteval sem novega scenarista. Poljska scenarista, ki sta mi očitala, da hočem narediti film preveč po hollywoodsko - ampak saj delamo romantično komedijo, ki je pač prvovrsten hollywoodski žanr - so odpustili in mi dovolili, da sem angažiral ameriškega scenarista Sama Akina, ki je moj prijatelj in z njim redno sodelujem. Z Akinom sva v treh mesecih scenarij popolnoma predelala. Potem sem moral samo še prepričati izvršnega producenta, ki bi še vedno raje delal film po poljski scenaristični verziji.

Odskočna deska je bila torej tista TV-serija?

Da in ne - hočem reči, da se je vendarle vse začelo s Tu pa tam. To je res amaterski film, ampak vseeno vzdrži v celovečerni formi. Ima tudi nekaj prizorov, ki so postali kultni. Goran Vojnović mi je v neki svoji kolumni očital, da se sam promoviram. Res sem veliko delal za samopromocijo in se tega niti najmanj ne sramujem. Raznim tujim filmskim profesionalcem sem razdelil na tisoče svojih vizitk. In ena, ki sem jo dal poljski producentki, se je obnesla, čeprav šele po enem letu: ko je producentka videla Tu pa tam in nekaj mojih videospotov, me je povabila snemati tisto TV-serijo. Z videospoti sem razvil vizualno kvaliteto, se pravi, da sem tudi v tem pogledu napredoval.

Če preberete moj scenarij Član, morate priznati vsaj to, da sem se razvil tudi kot scenarist, pri čemer mi je veliko pomagal mlad črnogorski igralec Ivan Bezmarović, ki je popolnoma spremenil mojo prvo verzijo Člana, in sicer tako, da mi je sam odigral ves scenarij. Ugotovil sem, da mora scenarij temeljiti na emocionalni liniji. Televizijska serija mi je dala tehnično izobrazbo in izkušnje s tem, kako delati z veliko filmsko ekipo. In kako hitro reagirati. Kar je v vojski dril, je lahko TV-serija za režiserja. Sam se lahko pohvalim tudi z energijo, občutkom za ritem, emocionalno inteligenco - to sicer še ni dovolj za dober film, pomaga pa.

Verjetno imajo tudi na Poljskem kakšen filmski sklad…

Seveda ga imajo, in ta namenja kar precej denarja za film: od okoli 100 filmov, kolikor jih na leto posnamejo na Poljskem, jih sklad subvencionira okoli 70, ostali, kot tudi Pisma sv. Nikolaju, nastanejo v komercialni produkciji. Včasih pride tudi do mešane, javno-zasebne produkcije. Poleg tega je močna televizijska produkcija, tako da so igralci zelo zasedeni in tudi dobro plačani; zaslužijo tudi po milijon evrov na leto. Večina poljskih filmov sicer ne seže čez meje, v tujino, vendar imajo zelo razvejano in že digitalizirano kinomrežo, predvsem pa dovolj velik trg, da omogoča filmsko industrijo. Če tega ne veste, imate povsem napačne predstave o Poljski.

Boste ostali na Poljskem?

Glede na to, kdo je tu zmagal na volitvah, verjetno bom. Tu sem malo obupal zaradi zavrnitev mojega scenarija Član. Ne razumem, kako nihče na Filmskem skladu v tem ni videl dobre slovenske zgodbe. Ampak vse se zgodi z razlogom, pravim. Če me tu ne bi zavrnili, na Poljskem ne bi posnel Pisem sv. Nikolaju. In vem, da bom nekoč posnel tudi Člana. Zdaj mi na Poljskem ponujajo vse mogoče. Ko sem film končal, sem bil že z vsemi sprt, ker sem prekoračil tako proračun kot število snemalnih dni. Zdaj je spet vse v redu. Saj je ta tip res zatežen, pravijo, ampak ve, kaj hoče. Ponudili so mi že cel kup scenarijev, vendar sem se odločil, da bom nekaj časa delal kot izvršni producent in pomagal projektom do dobrega rezultata, kakšen film pa bom tudi sam režiral.