Slovenska praizvedba besedila Knapi slikarji (v prevodu Tine Mahkota), ki ga je angleški dramatik Lee Hall napisal na osnovi istoimenske knjige umetnostnega kritika Williama Feaverja (krstno uprizoritev doživi leta 2007), z Internacionalo zamenja izvorno rudarsko himno. A v pesem, ob kateri delavci v prihodnost usmerjajo svetel pogled, naposled "vpade" projekcija napisov, ki podajajo zgodovinska dejstva (nobena "knapovska" univerza ne bo ustanovljena), projekcija, ki se - sicer povsem bežno - postavi nekoliko stran od delavskih ambicij.
Napisi, ti zaključijo tudi zgodbo rudarske dejavnosti, so sicer konstanta drame, ki jo označi opis "po resničnih dogodkih". Takšno smer ubira tudi režija Sama M. Strelca, ki po Hallovih napotkih projicira posamezne časovne in prostorske umestitve, v sami podobi pa se nagiba k nekakšni odrski ekranizaciji dramskega dejanja.
Strelec, tudi scenograf uprizoritve, dogajanje v veliki meri postavi za prosojno steno, ki omogoča pogled v prostor delavskega društva (premik iz tega prostora je premik na druga prizorišča), hkrati pa služi za projekcijsko platno. Strelec tako izpelje, ob tem tudi nekoliko reducira to, kar predvidi že sam dramatik. Ob sodelovanju dramaturginje Tatjane Doma pa opravi še eno, besedilno redukcijo; ta med drugim skrajša daljše pasuse razglabljanja o umetnosti. Hallova drama, ki poseže po resnični zgodbi Ashingtonske skupine (delovala je med letoma 1934 in 1984), da bi spregovorila o umetnosti in preprostih ljudeh, njihovem neposrednem pogledu nanjo, je namreč polna razmišljanj o umetniških delih oziroma njihovih obravnav. Do take mere, da je pravzaprav tovrstno razglabljanje tisto, ki obvladuje celoto. Hall ga sicer ne izpiše brez spretnosti in ne brez humorja, precej dobro se zaveda, na katere note je dobro udariti za dosego komičnega učinka. A vendar, v sledenju resničnim dogodkom, njihovem odbiranju in ustvarjalnem prirejanju, v tem velikopoteznem zamahu, je pogrešati dramskih poglobitev, ki bi prispevale h kompleksnejši podobi zgodbe in njenih akterjev.
Z redukcijo je celjski uprizoritvi priskrbljena večja strnjenost, z jezikovno premestitvijo v slovensko okolje pa ustvarjena bližina, ki se (kdo ve zakaj) narečno cepi (morda odgovor ponuja zgodovinsko dejstvo priseljevanja, morda preprosto težnja k širšemu, ne le specifičnemu regijskemu zajetju). Ločevanje na nekakšno notranje, domače, in zunanje, s spoznavanjem poudarjeno območje se kaže kot pomenska poteza v režijsko-scenografski razpostavitvi, znotraj katere pa posamezni projekcijski vnosi (slikarski material je dokumentarne narave) ne doživljajo jasnejših izostritev - kot bi uprizoritev tudi tako želela skrčiti obseg umetnosti oziroma umetniških del. A tema dojemanja umetnosti vendarle ostaja v ospredju, čeprav so v srečanje knapovskega sveta z umetniškim po malem zajeti tudi vidiki, ki zadevajo sam položaj delavstva. V celjskih Knapih slikarjih tako najbolj zaživijo segmenti, ki uokvirijo utrip skupine (sestavijo jo Renato Jenček, Tarek Rashid, David Čeh, Blaž Setnikar in Bojan Umek).
