"Mamo jo," so starejši fantje v enem od zadnjih starosocialističnih kafičev v centru mesta drug proti drugemu v petek zmagovito dvigovali pest in slavili kolajno Mazetove. Odjemalci uradnega programa, ki jih je vedno manj, bi dejal. Ljudje, ki jim ni problem biti publika in so osvežujoče brez ambicije, da bi bili tudi oni didžeji. Ker to je značilnost sodobnosti. Vsega preveč. Sploh pa didžejev. Preveč govorcev in premalo poslušalcev.

Tudi sam sem doživel fiasko. Ekipo sem hotel navdušiti z novo helikoptersko ploščadjo, ki je zrastla nad Bohoričevo. Ploščad, ki lahko poservisira največjo katastrofo. Kot da je zgrajena po standardih Nato pakta, ki ga v Sloveniji bojda itak zanima predvsem dobro organizirana mreža za pobiranje krvi, kar pomeni, da bi znali tukajšnjiki morebitno tretjo svetovno vojno preživeti lagodno. Kot krvodajalci; na cevkah, sendvičih in soku. V vsakem primeru sem hotel: "Uf!" Potrditev, da je ploščad grandiozna, še od koga drugega, da je čudo sveta, ki sem ga odkril in predstavil jaz, to pa šteje skoraj toliko, kot če bi si jo sam zamislil, sfinanciral in lastnoročno postavil. No, nič od fascinacije. Mlačen odziv. Ni potrdila potenciala velikega hita, medtem ko o tem, da se bo nad sosesko bistveno povečal helikopterski promet, rajši sploh še ne razmišljam. Good morning Vietnam, bo to. Kar hočem reči, je, da v teh primerih sploh ne gre za ploščad oziroma druge "ploščadi".

Gre za to, da hočeš fejsbukerski "like it", potrditev, ki te vzpostavlja kot ponudnika in ne odjemalca vsebine. Kot tistega, ki govori, in ne tistega, ki posluša. To je aktualna igra in ljudje znamo biti topogledno vedno bolj naporni. Če za izhodiščni primer vzamemo položaj, ko se zvijaš po tleh, ker te je nekdo brcnil v piščal in od bolečine niti ne moreš govoriti, tip nad teboj ti pa že poskuša "pomagati" z vprašanjem "Kaj ti je?" in je potem, ko ga z zadnjimi močmi nekam pošlješ, še užaljen, so primeri sodobnejših izpeljav tega nabijaštva še bistveno bolj perfidni. Od trpinčenja z vprašanjem tipa "A ti sploh veš, kolk mam jest tebe rad?", tisočkratnega rokovanja v istem večeru, do prosjačenja s pozicije moči. Kdaj imam občutek, kot da kompleten svet živi od tega, kaj bi bilo treba, kako bi bilo super, kaj bi ti v bistvu moral, in podobnega šunda. Kar seveda ni nič čudnega. Zato so bili recimo pobiti Indijanci. Da se jim pomaga iz divjaštva.

No, že če sediš sam in te pride dušebrižnik vprašat, če je s teboj vse v redu, gre po navadi zgolj za to, da je začutil priložnost, da se bodisi pofočka s svojim milostništvom in si popravi razpoloženje, ker je njemu dejansko bolj dolgčas kot tebi, ali pa da pač uveljavi svojo pomoč, čeprav je sploh nočeš in na koncu izpadeš celo nehvaležnež. Klasična EMO past. Ob teh vedenjih ter izkušnjah so lahko slovenski estradniki, ki so se minuli teden domislili, da je pa treba rešiti slovenskega volka, torej lahko zgolj skrajni sumljivci. Vnaprej neverodostojni kot ameriška TV-rokoborba. Kakšen volk? Seveda predvsem posumiš, da ne gre za pomoč njemu, ampak za samopomoč estradnikov. Da je volk zgolj drobiž. Nekaj, kar v najboljšem primeru navrže kak evro, v najslabšem pa zgolj paše k torbici.