Mrak večera -
premišljujem o minulih rečeh
kako daleč so! (Kito)
Nekdo je nekoč začutil, da je v življenju vse premislil, vse uredil na najboljši možni način, da je vse, kot mora biti, da je pravično dobival in dajal, trdo delal in skrbno gospodaril, le neki čuden hlad v dnu telesa ga naseljuje in ga nikakor ne zapusti, pa naj se še tako prislanja k ognju, že ves ožgan od zunaj, a še naprej zamrznjen znotraj, ves utrujen od napora, da bi začutil bližino, ki bi ga odtalila, ki bi ga pripustila k drugemu, ki bi njegovo kožo razprla in v hlad spustila toplo, ni bilo poti, po kateri bi prišel do točke srečanja, vedno mu jo je spodmaknil mraz, ki je bil prastari strah pred to bližino, tako neskončno zaželeno, do konca razpet, do konca zapet, nikoli zares ljubeč, nikoli zares ljubljen, škrt. O njem so govorili, da je dober človek.
Celo moje kosti
čutijo odeje -
ledena noč (Buson)
Nekdo je nenehno tekel, tekal je po kuhinji in ulici, po mislih in dejanjih, tekel je za seboj in se nenehno prehiteval in tekel je pred seboj, ker se je nenehno priganjal, razgret je trosil sebe po ljudeh in ni utegnil pogledati, kdo je bil tega vesel in kdo ne, v naglici je prezrl mirujoče in tiste, ki so hoteli, da ostane. Večno upehan, večno zaskrbljen je odvračal pogled od točke nič, ki se je tu in tam pokazala v daljavi, kot miš v labirintu je begajoč iskal izhod, ki se ga je bal in se mu je na vsak način želel izogniti.
Pozna jesen -
moj sosed
kako živi? (Bašo)
Nekdo je imel polne omare, dolgo je postajal pred njimi in ugibal, katera oprava je tista, v kateri je najbolj on, najbolj tak, kot se ima rad, najbolj tak, kot ga imajo radi, kateri nasmeh naj si nadene, da odpre najbolj zaželena vrata, kjer je vrsta najdaljša in čakajoči pritajeno šepečejo, kaj da je na oni strani, nihče točno ne ve, a ve se, da se splača poizkusiti, v svoji najboljši izdaji stopiti pod soj in počakati na oceno, tako so čakali, skorajda prijateljsko, drug o drugem so vedeli že veliko in tekmovalnost se je prepletala z naklonjenostjo, bližje ko so bili cilju, bolj so se ozirali nazaj, bolj so slutili, da jim je šele čakanje prineslo drobce presenetljive povezanosti, ki se jih bodo morali otresti, če bodo hoteli doseči cilj, na katerega so ves čas stavili.
Preoblekel sem se
sedel
a sem sam (Issa)
Nekdo je sedel pod borovcem in počasi, v poletni pripeki listal po spominu, po željah, po bližnjih in daljnih, za hrbtom ga je grel gozd in pred njim je lebdela gladina in vse nevihte, ki jih je preživel, so se gladko potopile v zloženko, vse, kar je še hotel obresti, je dobilo obrise in izgubilo težo nezamenljivega, počasi se je raztapljal v nenadnem pišu in si želel, da bi mu čas podaljšal to posojilo, to čudno, nenadejano, neprigarano srečo in bi bil svet še za brezkončno sekundo tako doumljiv kot zdaj, preden se spet začnejo dvigati valovi.
Prodajalec pahljač
nosi svojo zalogo vetra -
vročina! (Kako)
Nekdo si je strašno prizadeval, da bi naredil dobro, a so se mu tla nenehno spodmikala in ni vedel, ali je kriva njihova spolzkost ali njegovi obrabljeni podplati, dan za dnem je skušal najti način, pravi način, in noč za nočjo ga je budil dvom, ali je ubral pravo pot, potem pa se je nekoč zgodilo, kot dobra novica od daleč, miza, ki jo je stesal, je dobila svoje mesto v kuhinji, ki jo je sezidal, in skozi okno se je nenadoma pokazal sadovnjak, ni se mogel spomniti, ali je bil že ves čas tam, in medtem ko se je čudil, je videl po poti prihajati človeka, ki ga je že dolgo tako težko pričakoval.
Ko so češnje v cvetu
imajo ptice dve nogi
konji štiri (Onitsura)
Nekdo je dolgo brskal po debelih knjigah, vežbal vztrajnost, vzdržljivost, vežbal pogled strmo naprej, ker je vedel, da pogled v tla upogiba hrbtenico in pogled navzgor lomi vrat, vežbal je prav in narobe, lepo in grdo, uril se je v presoji, strog sodnik sam sebi in drugim, pravičen v presoji, krivičen iz strasti, korakal je v urad in nazaj domov, skrbno opazoval tisto najbolj blizu in ono najbolj daleč, tako dolgo je menjaval fokus, da se mu je od bližin in širjav zvrtelo in je moral leči, vsaj za nekaj minut, potem je spet pograbil lopato in kopal, kjer je bilo najbolj kamnito, ni se pritoževal in ni odjenjal, ni vsem dano, da bi znali pognati dan v nič, bil je vesel, kadar je srečal kakšnega iskalca, podobnega, veselo je krilil z rokami in se smejal in trepljal, kot rudarji, na poti iz jaška, potem pa spet navil mikroskop in se čudil lepoti celične krivulje, ki ga je tako zelo spominjala na linijo ljubljenega hrbta in na sipine puščav oddaljenih planetov.
Tu in tam
oblaki naklonijo premor
tistim, ki opazujejo luno (Bašo)
Nekdo je ob novem letu vedno upal, da bo res novo, da bo nekaj razrešilo, nekaj odneslo, drugo prineslo, vedno se je veselil, tako zares, iz srca, ker se je cikel sklenil in bo zdaj nov, nič, ne porazi ne uspehi ga niso oplenili tega veselja, ne leta in ne izkušnje, ko se je zbudil v novo leto, je čutil neko veselje brez imena.
Kot bi z nogo odrinilo, kar je bilo
ne da bi se ozrlo
leto odhaja (Senkaku)
