Da sta bratca zaznamovana za vse življenje, ob razsodbi ne opozorijo, pripoveduje Tadeja Juvan iz Ženske svetovalnice. Za veliko srečo lahko štejemo to, da so žrtve našle prostor, ki premore svetovalce, ki so usposobljeni za delo s travmatiziranimi posamezniki, in kjer obstajajo programi za pomoč pri okrevanju po preživetem nasilju. »Takšno okrevanje je dolgotrajen proces, ki pa v naši državi trenutno ni zagotovljen,« je povedala Juvanova in dodala, da ni nujno, da otrok sam doživlja nasilje, da bi bil njegova žrtev. Lahko ga zgolj opazuje. Aktualni zakon o preprečevanju nasilja v družini namreč definira, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. »Največ, kar se trenutno stori za takšne otroke, je umik v varni prostor, pa naj bo to skupaj z mamo ali pa se otroka umakne samega. V slednjem primeru je – če tako presodi center za socialno delo in je situacija tako rekoč brezizhodna – treba poiskati rejniško družino, pri čemer tudi ni zagotovila, da otrok ne bo doživljal nasilja še naprej,« je Juvanova izrazila zaskrbljenost nad premalo dodelanimi strategijami dolgoročne pomoči. Uradnih statističnih podatkov, koliko je nasilja v družini pri nas, nimamo, izkušnje – ki jih žal ni malo – pa kažejo, da moramo ponuditi dolgotrajno psihosocialno ali terapevtsko pomoč prizadetim. Sogovornica pogosto sliši argumente, da gre pri obravnavi nasilja v družini za poseganje v zasebnost posameznika. »Otrok je pri tem obravnavan kot lastnina, tepež, klofuta in omejevanje svobode pa so še vedno najprimernejša vzgojna sredstva, do katerih naj bi odrasli imeli vso pravico,« je povedala Juvanova.
Meje med vzgojo in zlorabo so skoraj nevidne
Še vedno velikokrat slišimo, da trda roka ni prinašala nič slabega in da so mladi takrat vsaj vedeli, kaj lahko in česa ne. Kot odgovarja dr. Mitja Krajnčan, izr. prof., predstojnik oddelka za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, so takšni argumenti nesprejemljivi, saj nikoli ne vemo, kakšen je lahko dolgoročni učinek in koliko vsega, tudi česar si ne želimo, smo otroku ponudili v življenju in za življenje. »Meje med vzgojo in zlorabo so skoraj nevidne,« je poudaril sogovornik in dodal, da nasilje v družini na vsakem otroku pusti posledice. »Nekateri jih bolj vešče skrijejo, ustrezno premostijo, toda z njimi vse življenje potujejo in se pojavljajo takrat, ko so čustveno ranljivi, ko se jim dogajajo krivice, ko se zgodi nekaj, kar jih neposredno veže na takšne in podobne situacije. Zgodi se celo, da tisti, ki so nasilje doživeli na svoji koži in duši, iste vzorce ponavljajo naprej,« je povedal dr. Krajnčan ob naštevanju možnih vedenjskih, čustvenih, socialnih in duševnih težav kot posledic nasilja. Lahko pa nasilje pusti le globoke notranje bolečine, pri katerih posameznik naredi vse, da zanje nihče ne bi izvedel.
Poleti prvi terapevtski tabor
Izkušnje pri delu z najmlajšimi žrtvami nasilja v družini so izkazale potrebo po specializiranem usposabljanju strokovnjakov na tem področju in predvsem po sistemskem pristopu, ki bo ponudil dolgoročno pomoč. Ženska svetovalnica je zato letos spodbudila projekt Zgodbe otroštva, ki si je zastavil veliko ciljev. Poleti 2011 bodo izpeljali prvi terapevtski tabor za otroke, žrtve nasilja v svoji primarni celici, ki prihajajo iz varnih hiš, kriznih centrov in sorodnih ustanov. Kot je povedala Juvanova, bo terapevtski tabor oblikovan na način taborniških taborov, le da bo – kot ponazarja ime – poleg vsakodnevnih aktivnosti otrokom ponudil tudi terapevtsko-svetovalni del, skozi katerega si bodo lahko izmenjali izkušnje in pridobili nekatere socialne veščine. »V otroku, ki je žrtev nasilja, se nakopičijo strah, jeza, žalost, občutki krivde. Vse to se lahko odraža na njegovem celostnem razvoju, negativni samopodobi, težavah v šoli, v medosebnih odnosih in zlahka privede do socialne izključenosti. V taboru pa se otroci priključijo vrstnikom, z njimi izmenjajo izkušnje, vidijo, da niso sami v svoji stiski... Tudi na tak način preprečujemo socialno izključenost,« je povedala Juvanova.
Otrok se skorajda ne sliši
Projekt Zgodbe otroštva, ki se mu je pridružil tudi dr. Mitja Krajnčan, namerava omogočiti brezplačno psihoterapevtsko pomoč za otroke žrtve nasilja, ki so vključeni v programe različnih organizacij in institucij, njegovi nosilci pa bodo izvedli detajlno raziskavo vseh obstoječih »programov« po državi, namenjenih žrtvam nasilja v družini, in še naprej opozarjali na pomanjkljivosti obstoječe zakonodaje, sodnih procesov in pravnih služb pri delu z otroki in za otroke, ki jim je bilo odvzeto brezskrbno otroštvo. Kot je povedala Juvanova, uradnih podatkov o omenjenih pomanjkljivostih nimamo, se pa pri svojem delu sogovornica srečuje z marsikaterimi težavami. Naštela jih je nekaj: »Dolgotrajni sodni procesi, zapleti pri uveljavljanju preživnine, zanemarjanje pravic in potreb otrok, ki se jih skorajda ne sliši, tudi če so na sodišču zaslišani kot priče. Pri nas tudi ni specializiranih pravnikov ali odvetnikov za to problematiko. Tudi mnogi strokovnjaki menijo, da gre za težave, ki naj se rešijo za zaprtimi vrati doma. Vse to prispeva k temu, da je breme nasilja še težje in pot iz njega še bolj trnova,« je sklenila sogovornica.
Sčasoma padejo še tako železni zidovi
Dr. Krajnčan, ki je svojo profesionalno pot začel kot vzgojitelj v Vzgojnem zavodu Logatec in Stanovanjski skupini Rdeča kljuka, meni, da se stvari počasi obračajo na bolje. »Nasilje še vedno ostaja za zidovi družine, ustanove, ki je tabuizirana. Kljub temu menim, da se sčasoma trgajo še tako železobetonske strukture v naši dolini šentflorjanski in ljudje so bolj ozaveščeni v smeri sporočanja in iskanja pomoči. Vsekakor je to samo začetek, ki pa je še kako pomemben.«
