"Evropsko sodstvo se od politike vrača k pravu, resnici in dejstvom. (…) Tudi morilec na 'pravi strani' je zločinec. Tudi če je moril 'izdajalce', 'naciste' in 'kolaboracioniste', kot se je branil Kononov, in tudi če jih je moril po 'sodbi' samozvanega 'partizanskega sodišča', je zločinec. Tako je odločilo evropsko pravo." Avtor teh misli, nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič, na nedavni spominski slovesnosti v Teharjah ni skrival zadovoljstva z izrečeno sodbo. V Zavezi, glasilu Nove slovenske zaveze, pa je v interpretaciji sodbe šel še korak dlje: "Po dvanajstih letih sojenja Vasiliju Kononovu se je z majsko sodbo ESČP končalo dolgo obdobje partizanskih mitov. V Evropi in svetu se je začel resen premislek in razprava o potrebi, pomenu in posledicah partizanskega delovanja med drugo svetovno vojno, zlasti delovanja partizanov pod vodstvom komunistov."

Kaj je torej maja letos povedalo Evropsko sodišče za človekove pravice? Da kolaboracija ni bila kolaboracija? Da izdaja ni bila izdaja? Da je bil nacizem manjše zlo od komunizma? Nič takega. Reklo pa je, da je zločin zločin. V ta namen je vzpostavilo tudi nekatera nova pravila pri razlagi evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). A pojdimo po vrsti.

Brutalno kaznovanje: v ogenj tudi nosečnica

Sedemindvajsetega maja 1944 se je enaindvajsetletni poveljnik enote Rdečih partizanov Vasilij Makarovič Kononov s svojimi možmi - vsi so bili oblečeni v nacistične uniforme - odpravil na kazensko ekspedicijo v latvijsko vas Mazie Bati. Potem ko so pregledali šest hiš in v njih našli orožje in bombe - te so vaščanom dali nacisti -, so pobili devet ljudi, šest moških in tri ženske. Ženske, med njimi nosečnico v devetem mesecu nosečnosti, so žive vrgli v ogenj. Kononov se je s to akcijo maščeval za domnevno izdajo dvanajstih partizanov, ki so se skrivali v skednju enega od vaščanov tri mesece poprej. Ko so jih našli nacisti, so vse pobili, med njimi tudi dve ženski in otroka.

Januarja 1998 je latvijski Center za dokumentacijo o posledicah totalitarizma Kononova ovadil zaradi vojnega zločina, oktobra so ga priprli. Kononov je trdil, da ni kriv, ker da leta 1944 ni mogel vedeti, da bo dejanje, ki ga je zagrešil, kaznivo, toda sodišče ga je spoznalo za krivega. Deloval naj bi v nasprotju s pravili statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, haaško in ženevsko konvencijo. Drugostopenjsko sodišče je sodbo razveljavilo in prvostopenjskemu sodišču naročilo, naj se natančneje izreče o vprašanju, ali so bili vaščani vojaki in ali je vas Mazie Bati mogoče obravnavati kot okupirano ozemlje. V tej točki je treba opozoriti na latvijsko oziroma pribaltsko zgodovinsko specifiko.

Neodvisno Latvijo je po sporazumu Molotov-Ribbentrop v začetku druge vojne zasedla Rdeča armada, ko je junija 1941 Hitler napadel Sovjetsko zvezo, pa Wehrmacht. Rusi so nato na okupiranem območju organizirali partizansko gibanje, ki se je borilo proti nacistom in njihovim zares številnim pomagačem. Kononov, ki je bil kasneje odlikovan z najvišjim sovjetskim odlikovanjem, je bil v Latvijo poslan prav s tem naročilom. Kot dvajsetleten mladenič je s padalom izskočil v Belorusiji in se nato prebil v Latvijo.

Od prava in zgodovine k politiki

Okrožno sodišče je Kononova leta 2003 oprostilo obtožbe za vojne zločine, ker naj bi bili usmrčeni vaščani oboroženi sodelavci okupatorja. Spoznalo pa ga je za krivega umora treh žensk in za požig hiš, za t.i. banditizem, toda ta kazniva dejanja so zastarala. Tožilstvo se je pritožilo in sodišče je Kononova leta 2004 spet spoznalo za krivega vojnega hudodelstva. Tedaj že 81-letnega starca so obsodili na 22-mesečno zaporno kazen. Še vedno je vztrajal, da storjeno dejanje tedaj ni bilo kaznivo ne po domači ne po mednarodni zakonodaji. Ko je sodbo potrdilo tudi vrhovno sodišče, se je Kononov zaradi domnevno retroaktivne uporabe kazenskega zakonika pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice.

V tem času je primer že dodobra prerasel pravne okvire in postal svojevrsten politični barometer odnosov med Latvijo in Rusijo, Latvijo in Evropo ter Rusijo in Evropo. Rusija je leta 2000 Kononovu podelila celo rusko državljanstvo, da je lahko nastopala kot stranka v postopku in se tako postavljala po robu prizadevanjem Latvije, da bi z obsodbo komunističnega zločinca opravičila ali vsaj zmanjšala pomen kolaboracije z nacisti. Tu ne gre spregledati, da so Latvijci premogli tudi domače enote SS; v muzeju v Rigi si je mogoče ogledati vrsto pretresljivih fotografij in zapisov, ki pričajo o tem, da so te v številnih primerih po zverinskosti presegale nemške. V Latviji so z njihovo izdatno pomočjo pomorili 90 odstotkov vseh Judov.

Nič čudnega, da je sodba prvostopenjskega senata evropskega sodišča - vodil ga je dr. Boštjan M. Zupančič - močno odjeknila. Senat je julija 2008 s tremi glasovi za in enim proti odločil, da je latvijsko vrhovno sodišče kršilo 7. člen EKČP. Ta določa, da ne sme nihče biti obsojen za dejanje, ki ga kot kaznivega niso opredelili domači ali mednarodni zakoni. V njem pa tudi piše, da ta člen ni ovira za kaznovanje storjenega dejanja, če je bilo to v tistem času kaznivo "po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi".

Sodišče je v tej odločbi jasno povedalo, da so bile usmrtitve izvršene na vojnem območju in da je šest vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave, zaradi česar so pritožnik in njegovi soborci vaščane upravičeno šteli za kolaboracioniste. Bistvo te odločbe pa je bilo, kot rečeno, v sklepu, da novih pravnih standardov ni dopustno uporabljati za nazaj.

Tudi kolaboranti si zaslužijo sojenje

Sodba ESČP je odmevala tudi pri nas. Zgodovinar dr. Božo Repe je lani v Mladini ocenil, da je pomembna zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine, poleg tega pa naj bi jasno nasprotovala teoriji o dvojni okupaciji, fašistični oziroma nacistični in komunistični, ki se pojavlja tudi pri nas. Podobno je razmišljal tudi dr. Jože Pirjevec, ki je poudaril, da tudi zaradi te sodbe tistih, ki so se borili proti naci-fašizmu, ni dopustno enačiti s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali. Peter Pavlin, pravnik s pravosodnega ministrstva, je v Pravni praksi (št. 45, 2008) izrazil upanje, da ta sodba "končuje razprave glede medvojnih (zunajsodnih) likvidacij nacističnih kolaborantov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice". V njej ni videl le posredne pravne obsodbe nacistične kolaboracije, temveč tudi njeno moralno obsodbo.

Pavlinovi upi se niso uresničili. Veliki senat ESČP je namreč pred slabega pol leta ugodil pritožbi Latvije in Kononova razglasil za vojnega hudodelca. Ta izid je za slovenske razmere seveda več kot zanimiv. Latvija je sodišču očitala, da je napačno uporabilo določbe mednarodnega prava in da ni upoštevalo dejstva, da usmrčenih vaščanov ni obsodilo nobeno partizansko (vojaško) sodišče. In četudi bi jih, bi to pomenilo, da jim je bila smrtna kazen izrečena v odsotnosti, kar bi spet pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja. Veliki senat je tem očitkom v veliki meri pritrdil. Sodniki so se strinjali, da bi enota Kononova sodelavcem okupatorja lahko odvzela prostost, toda za ta njihova dejanja bi jih lahko kaznovala le redna ali vojaška sodišča. Pravzaprav bi jim moral biti dan status vojnih ujetnikov. Sodniki - enajst jih je glasovalo za, trije so bili proti - so opozorili tudi na to, da so bili Kononov in njegovi možje proti pravilom oblečeni v nacistično uniformo. ESČP je ob tem poudarilo, da je treba oba dela 7. člena EKČP brati povezano, in sklenilo, da so bila dejanja Kononova v času, ko so bila storjena, "kazniva dejanja, ki so bila določena z dovolj dostopnosti ter predvidljivosti z zakoni in običaji vojne" (Peter Pavlin v Pravni praksi št. 22, 2010). Sodnik Christos Rozakis je ob tem v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da morda leta 1944 ni bilo jasno, ali lahko vojna hudelstva zastarajo, toda razvoj mednarodnega prava - leta 1968 je bila sprejeta konvencija o nezastaranju vojnih hudodelstev - je del "verige dogodkov", ki je omogočila obsodbo Kononova. Sedmi člen EKČP skratka ni bil kršen. Ob tem so opozorili tudi na pomen 2. člena, ki govori o obveznosti države, da varuje pravico do življenja. Po mnenju Petra Pavlina je sodišče s to sodbo vzpostavilo nova pravila pri razlagi in uporabi omenjene konvencije.

Kaj pravijo zgodovinarji?

Prvotna sodba je po oceni dr. Boža Repeta skušala preprečiti politično interpretacijo zgodovine, ki bi z retroaktivno uporabo prava dokazala, da je bila pronacistična kolaboracija zaradi prosovjetske narave odpora upravičena, kar je bil pri več tovrstnih sojenjih dovolj prepoznaven namen latvijskih oblasti. Sodba velikega senata pa po njegovem verjetno izhaja iz univerzalnega stališča, da je zločin zločin in da je to, kar je bilo storjeno, tudi v vojni nedopustno dejanje. "S tem se je načeloma seveda mogoče strinjati in če bi šlo strogo za to, ne bi bilo težav. Interpretacije sodbe, ki jih lahko sedaj beremo tudi v Sloveniji, pa potrjujejo, da bodo nekateri poskušali s pomočjo te sodbe legitimizirati stališče, po katerem so se kolaboracionisti borili na strani nacistov proti 'hujši' komunistični nevarnosti, partizani pa da so bili zgolj 'banditi', ki so rušili legalni okupacijski red. Ne vem, ali je sodba zajela ali želela zajeti te implikacije, tudi v retroaktivnost se kot nepravnik ne spuščam, se pa očitno uporablja prav v ta namen." Različna sodišča, še opozarja dr. Repe, imajo pač svojo (različno) logiko, ki ni enaka zgodovinopisni, včasih se z njo ujame, drugič pa ne. "Nenazadnje po sodni logiki, kot vemo, tudi Srbija ni zagrešila genocida v Srebrenici in ni bila agresor v BiH."

Tudi dr. Jože Pirjevec odločbo velikega senata presoja zadržano. "Sodba, ki krona kar pet nasprotujočih si razsodb, sporoča v prvi vrsti, na kako različne načine je mogoče interpretirati človeške zakone in kako močno je njihova interpretacija pogojena z moralnimi in politično-ideološkimi prepričanji." Ob tem pa vztraja: "Zavračam vsako kriminalizacijo osvobodilnega gibanja in njegovo enačenje z naci-fašizmom, čeprav priznavam, da so se znotraj njega dogajala zločinska dejanja. Mislim, da dogodkov, ki so se zgodili pred dvema, skoraj tremi generacijami, ne gre več reševati na sodiščih. O njih naj govori zgodovina, ki je nekaj že dokončno rekla: tisti, ki so se borili na Hitlerjevi strani, so se borili proti človeštvu. To velja tako za Latvijo kakor za Slovenijo."

Interpretacije sodbe ESČP se na tej točki seveda ne bodo ustavile. Morda je največja škoda, da se lomijo ob sodnem primeru latvijskega eksekutorja, ne pa kakšnega slovenskega ali jugoslovanskega. Morda bi tako po skoraj sedemdesetih letih lažje končali drugo svetovno vojno.