A ker se tega ne zavedamo dovolj, njene darove vztrajno izgubljamo.
Aristotel, ki je govoril, da narava ne stori ničesar brez cilja ali po nepotrebnem, je naštel 520 živalskih vrst, zdaj je znanih že okrog 2 milijona živalskih in pol milijona rastlinskih vrst. So pa ekologi prepričani, da je 4 do 12 milijonov vrst še neodkritih. V Sloveniji so do zdaj določili 24.000 vrst živih bitij, domnevno jih je morda celo 120.000.
Toda v svetu kar 170.000 vrstam grozi izumrtje. Od leta 2000 samo v tropskem deževnem pasu, kjer je raznolikost rastlinskih vrst najvišja, vsako leto posekajo ali požgejo 6 milijonov hektarjev gozdov, kar je toliko kot tri Slovenije.
Skrb za ohranjanje naših gozdov pa je skorajda zgledna, medtem ko to žal ne velja za našo favno, saj je na seznamu ogroženih živali že 90 odstotkov vrst dvoživk, 83 odstotkov vrst plazilcev, 58 odstotkov vrst ptic, 61 odstotkov vrst rib in 43 odstotkov vrst sesalcev (a na srečo le 19 odstotkov rastlin).
Toda po nekih ocenah posledico razredčevanja favne zadnje čase čuti že 18 odstotkov Slovencev, kar se lahko, glede na razmere drugod po svetu, izkaže celo za spodbudno.
Zapostavljena "vroča točka" Evrope
Že pred leti so naši znanstveniki prišli do čudovitega spoznanja o izrednem bogastvu ekosistemov pri nas in ugotovili, da je Slovenija zaradi svoje biotske raznovrstnosti med najbogatejšimi državami na svetu, da je neke vrste evropski biotski park, tuji biologi pa so jo glede tega označili kar za "vročo točko" Evrope, kar pomeni, da gre pri nas za posebno veliko koncentracijo rastlinskih in živalskih vrst na sorazmerno majhnem prostoru.
A ne samo to: nekateri menijo, da bi morali na prestol naših sloganov zapisati še to, da je Slovenija tudi kraljestvo voda. Kar zadeva zgolj živalstvo, biolog dr. Boris Kryštufek ugotavlja, da Slovenija ponuja obiskovalcem "eno najbolj izčrpnih predstavitev talne favne na svetu" - in to razlaga z ugotovitvijo: "Slovenija je majhna in srečna, da leži na stičišču tako različnih regij."
Svoje obširno znanje o naši naravi, posebno o bogastvu biološke raznolikosti v njej, pa je prispeval zlasti biolog dr. Narcis Mršić. Z njim smo se pogovarjali morda le malo pred iztekom njegovega kratkega življenja, saj je leta 1997 umrl že pri svojih 46 letih, a se je zadnjih 15 let svojega življenja navduševal prav nad izjemno biotsko raznovrstnostjo. "Tako veliko število vrst na tako majhnem prostoru našo deželo uvršča med naravno najbogatejše območje Evrope", je govoril. "V širšem svetu pa nas glede tega prekaša le še Kostarika."
Z Galapških otokov celo odganjajo tiste, ki jih zanima narava, mi pa…
Spodbudna je novica, da se je zadnja leta osveščenost o izgubljanju biološke raznolikosti vendarle zbistrila. Za to ima glavne zasluge mednarodni program članic Evropske unije Narava 2000, ki določa omrežja posebnih varstvenih območij za skrbnejše ohranjanje bioloških raznolikosti.
Tudi tu smo se izkazali, saj je odstotek Slovencev in Slovenk, ki so že slišali o tem in vedo, za kaj gre, tako visok, da nas v Evropi v tem prekašajo le še Finci.
Slovenija vsekakor ostaja kot biser biotske raznovrstnosti, kar bi moral biti eden naših glavnih adutov.
A ni.
Skoraj vsak dan razpravljamo o najrazličnejših turizmih, od zdraviliškega, igralniškega, planinskega, morskega, kongresnega, kmečkega, ribiškega, avanturističnega, in kdo ve, kakšnega si bomo še izmislili, da bi našemu gospodarstvu izdatneje pomagal, nihče pa očitno ne pomisli, da bi lahko našo turistično ponudbo obogatili prav s čarom biotske raznovrstnosti, s tem našim biotskim parkom, s to našo "vročo točko" v Evropi. Zakaj pa na Galapaške otoke rinejo tolikšne množice turistov, ki jih zanima narava, da jih morajo celo s silo odganjati?
