Ta je v razstavo, naslovljeno Svet umetnosti, iz nabora Clavéjeve družinske zapuščine uvrstil dela, ki so nastajala v širokem časovnem razponu, od leta 1934 do 2002, in v različnih tehnikah: od kolažev, zgodnjih filmskih plakatov in maket za gledališke scenografije do slikarskih platen.

Antoni Clavé, ki je manj znan od nekaterih svojih bolj razvpitih sodobnikov, je po številnih pomembnih mednarodnih razstavah prejel tudi svojevrstno priznanje za dolgoletno delo samostojno razstavo v španskem paviljonu na Beneškem bienalu leta 1984. Bil je tudi stari znanec Ljubljanskega grafičnega bienala, kjer je razstavljal dvakrat, s samostojno razstavo litografij pa se je predstavil leta 1959 v Mali galeriji Moderne galerije. Kustos je Galerijo Jakopič označil za zelo posrečen kraj za umetnikovo razstavo, saj je ta prostor, ki je prej podoben industrijskemu skladišču kot galerijski beli kocki, primeren za izrazito protiburžoazno držo Antonija Clavéja.

Umetnikovo mladost je zaznamovalo turbulentno obdobje španske državljanske vojne. Ob koncu vojne je prebegnil v Francijo in bil najprej interniran v taborišče Les Haras v Perpignanu. V obdobju do leta 1954, ko se je dokončno predal slikarstvu, je deloval kot scenograf, oblikovalec filmskih plakatov in ilustrator. V njegovem likovnem izrazu so bili do tedaj vidni vplivi Bonnarda, najočitneje pa Picassa, a umetnikov kasnejši izraz, po tistem, ko je odkril kolaž in asemblaž, se je močno oddaljeval od omenjenih vzorov, postajal je vedno bolj abstrakten in ekspresiven. Yvars je med drugim poudaril, da je za Clavéja značilen bogat kolorit, ki je počasi bledel, in njegove slike so po letu 1965, ko se je preselil na jug Francije, postajale vse temnejše. V slikovno ploskev je že zelo zgodaj uvedel nekatere postopke, ki so napovedali kasnejšo uporabo medijskih podob v popartu. Petdeseta in zgodnja šestdeseta leta veljajo za umetnikovo najpomembnejše obdobje, ko je poleg reliefov in asemblažev iz vtisnjenega svinca in lesa sestavljal tudi totemske skulpture. Eno njegovih pomembnejših retrospektivnih razstav so organizirali leta 1978 v muzeju moderne umetnosti Pompidou kmalu po odprtju centra.

Razstava Antonija Clavéja je del širšega projekta Dva španska mojstra v Ljubljani, ki vključuje še razstavo grafik Pabla Picassa z naslovom Bikoborbe. Mit. Eros., ki jo bodo odprli 20. januarja v Mestnem muzeju Ljubljana. Kljub temu, da sta umetnika delovala v istem obdobju in podobnem okolju, sta si med seboj zelo različna. Clavéja je zanimal predvsem likovni formalizem in abstrakcija, medtem ko je bil Picasso trdno zasidran v figuraliki. S projektom v Mestnem muzeju Ljubljana ne želijo prikazati njunih podobnosti, pač pa poskušajo ponuditi predstavitev dveh vrhunskih in obenem zelo svojevrstnih španskih avtorjev.