Rodila se je kot ženska, "ujeta" v moško telo. Je visoko izobražena, živi v Beogradu, zaposlena je v eni od medijskih hiš. Pred kakšnim letom je - po več letih hormonskih terapij, s katerimi bo nadaljevala do konca življenja - svojo žensko podobo izoblikovala tudi operativno. "Če si ne bi priznala svoje identitete in spremenila zunanje podobe, bi umrla," je povsem prepričana A. T. Ob tem iskreno priznava: "Nikomur ni (bilo) lahko, ne meni, ne moji ženi, ne mojemu sinu. Kljub vsem oviram, zlasti tistim, ki nam jih postavlja okolje, smo še vedno skupaj. Imamo se radi, spoštujemo se, skupaj premagujemo težave. Pravzaprav smo ena čisto navadna družina z nekoliko posebnimi problemi."

Transeksualnost je eno tistih duševnih in telesnih stanj, ki ga morda obdaja največ predsodkov in neznanja. O naravi in vzrokih transeksualnosti si niso enotni ne psihologi ne zdravniki. Najbolj "nevtralno" je prepričanje, da je transeksualnost motnja spolne identitete oziroma neomajna želja človeka, da bi bil nasprotnega spola. Takšne občutke imajo sicer tudi mnogi "normalni" ljudje, toda pri transeksualcih in transeksualkah so ti občutki tako močni, da se želijo znebiti vsega, kar jih veže na svoj osovraženi spol, tudi anatomskih značilnosti.

"Da sem deklica, sem 'vedela' že pri štirih letih. To se mi je zdelo nekaj povsem naravnega, dokler nisem šla v šolo. Tedaj sem počasi začela spoznavati, da nekaj 'ne štima': ko so moji vrstniki odšli brcat žogo, sem sama vedno raje odšla z deklicami igrat gumitvist ali med dvema ognjema. Ko so se sošolci začeli zaradi tega norčevati iz mene, sem svojo različnost začela prikrivati. Kolikor sem pač mogla. Bili so tudi trenutki, ko sem se bala, da me ima v oblasti 'duh ženske' ali da sem nora. Zelo sem trpela, svojih stisk pa nisem mogla zaupati nikomur," pripoveduje A.T. Dolga leta jih je reševala tako, da se je zakopala v študij in delo. Da bi bila "v skladu z matrico normalnosti", se je tudi zaljubila, poročila in pred desetimi leti dobila sina. "Moja žena je vedela, da nisem ravno 'pravi moški', vendar je to ni motilo. Dobili sva krasnega sina in življenje je bilo lepo, toda pritisk v mojih možganih je bil vse hujši in hujši... Težko je opisati, kako strašno sem se počutila."

Danes A. T. meni, da razume, kaj se ji je dogajalo. "Po spoznanjih strokovnjakov je transeksualnost sindrom, do katerega privede prenatalni razvoj, nekje med 6. in 8. tednom, domnevno zaradi močnega stresa matere. Zaradi hudega hormonskega naravnovesja se začnejo možgani razvijati po žensko, če je telo moško, ali obratno. Ko se tak otrok rodi, je videti zdrav in normalen, v resnici pa je tempirana bomba: po dostopnih statističnih podatkih vsak tretji človek s tovrstnim sindromom naredi samomor. Ti podatki pa bi bili še hujši, če ne bi transeksualcem pomagala medicina, s hormonskimi terapijami in kirurškimi tehnikami." Sicer pa, kot pojasnjuje A. T., transeksualnost ni povezana s seksualno usmerjenostjo.

"Rodila sem se kot transeksualna lezbijka, kar mi je življenje še nekoliko zapletlo. Po drugi strani pa je to po svoje pomagalo, da je najin zakon preživel. Pravzaprav je vse to, kar sva z ženo dali skozi, najin zakon in najino ljubezen le še okrepilo. Reševala nas je pravzaprav le vera v ljubezen in družino. Pomemben element je seveda tudi seksualnost: to, da sem jaz lezbična, moja žena pa heteroseksualna, kot trdi sama, oziroma biseksualna, kot menim jaz. Kakorkoli že, rada me ima takšno, kakršna sem, in to je najvažnejše."

A. T. je po rojstvu sina tonila v vse hujšo depresijo. Zdelo se ji je, kot da ji odpovedujejo možgani, bilo je huje, se spominja, kot da bi bila ves čas lačna in žejna. In prav nič ni mogla storiti. Nato je le odšla do psihiatra, ki ji je po temeljitih pogovorih določil "diagnozo" in predpisal hormonsko terapijo, za katero A. T. pravi, da ji je rešila življenje. Ko se je začela zdraviti, je njen sin začel hoditi v šolo.

"Moj sin je danes star deset let. Je komunikativen, duhovit deček, v šoli odličnjak; prav po ničemer se ne razlikuje od svojih vrstnikov. Zanimajo ga iste računalniške igrice, oblači se podobno kot dečki njegovih let. Moj sin seveda ve, da smo drugačna družina, toda na to je nekako ponosen. Tudi njegovi prijatelji nas sprejemajo nekako normalno. Včasih celo slišim koga reči, kako 'fajn' starša sva," je odkrito ponosna A. T. Kot pravi, mu z ženo odgovorita na vsa vprašanja, ki jih postavi, v skladu z njegovo starostjo seveda. "Če bi mu lagala, bi lahko upravičeno pomislil, da nimava pojma, o čem govoriva - otrok ne smeš nikoli podcenjevati - ali pa bi se počutil manjvrednega, ker njegovih vprašanj ne jemljeva resno." Ali je za sina on ali ona, jo vprašam. Pove mi, da jo je sin začel klicati z ženskim imenom in upoštevati ženski spol pred nekaj leti. "Sam od sebe!"

"Vzporejanje naše družine s filmsko družino Adamsovih morda ni najbolj modro početje, toda ja, tako nekako delujemo. Kot družina pravzaprav nimamo nobenih problemov, ki bi izvirali iz nas samih, probleme imamo, ker nas je strah nestrpnosti in homofobije okolja." In kako so njeno tranformacijo sprejeli prijatelji in sodelavci?

V službi, pravi A. T., zanjo vedo vsi. Vedo tudi njeni starši in prijatelji. Res pa je, da se nekateri s tem niso mogli sprijazniti ("vsaj veš, kdo ti je pravi prijatelj!"), nekateri pa se delajo, kot da niso ničesar opazili; A. T. se namreč ne liči in ne oblači vpadljivo. "Najbrž jim je tako lažje," ugiba. Trši oreh pa je birokracija. Težava je v tem, da življenje prehiteva zakone. Ko je na občini hotela spremeniti dokumente - postopek še poteka - je uradnico prosila, naj za božjo voljo spremeni samo ime; ker če bo v dokumentih spremenila tudi spol, "bodo same težave". Ni (ji) prav jasno niti to, ali je (še) legalno poročena.

"Vrhovna sodnica mi je rekla, da nima nihče pravice zakonsko posegati v moj zakon, čeprav je zakonska zveza med istospolnimi partnerji v Srbiji nelegalna; o čem takem se v Srbiji za zdaj niti ne razmišlja. Ker sva se poročila kot moški in ženska, sva torej v legalni zakonski zvezi tudi kot istospolni par. To pomeni, da sva skozi 'zadnja vrata' kljub pravni praznini de facto legalizirala istospolno skupnost. No ja, vsaj tako se zdi. Človek nikoli ne ve, kje ga čaka naslednji udarec," se boji A. T. In nekoliko resignirano pristavlja: "Namesto, da bi se družba ukvarjala s tistimi, ki zlorabljajo svoje otroke, z alkoholiki, nasilniki, se ukvarja z nami. Ohraniti ljubezen v istospolnih skupnostih je zato pogosto tako težko kot vzdrževati ogenj, ko piha burja..."