Tak primer je tudi Tomaž Vnuk, napadalec Olimpije in slovenske hokejske reprezentance ter eno največjih imen slovenskega hokeja, ki je minuli teden pri 39 letih končal kariero. Nadimek Rajc je dobil po svojem očetu Rajku Vnuku, igralcu iz tiste generacije ljubljanske Olimpije, ki je leta 1972, po desetih letih delovanja pod tem imenom (HK Olimpija je bila ustanovljena 1962), prvič po drugi svetovni vojni osvojila naslov državnih prvakov. In naj predvsem zavoljo starejših ljubiteljev te igre, ki jim zagotovo ne bo odveč, če si osvežijo spomin, na tem mestu tudi navedem priimke igralcev tiste postave: Albreht, Gale, Jakopič, Jan, Jug, Kumar, Savič, Žvan, Vnuk, Petač, Puterle, Seme, Beravs, Smolej, Hiti, Aljančič, Bahč.

Starejši poznavalci za starejšega Vnuka pravijo, da je bil izjemen strelec z izbrušeno tehniko, bojda celo največji hokejski golgeter nekdanje države, čeravno točnih podatkov o tem ni na voljo. Hokej resda velja za eno najbolj "preštetih" iger, ki je tudi v teh krajih kot prva upoštevala podaje oziroma asistence, vendar pa kakšne lestvice najboljših strelcev vseh časov ter podobnega instrumentarija, ki bi zares bogato slovensko tradicijo zapakiral v kako bolj otipljivo obliko od zgolj ustnega izročila, pač ni. Predvsem jih ni na spletnem portalu Hokejske zveze Slovenije, kjer so me preusmerili na cenjenega kolega Andreja Stareta. Zgodovina bržkone najpomembnejšega slovenskega kolektivnega športa, ki ponuja največji slovenski derbi, tekmo Olimpija - Jesenice, je torej v rokah zasebnika, ki pa v teh dneh, zavoljo dogajanj okoli Primoža Kozmusa, pač ni utegnil pomagati.

Tudi zato velja prisluhniti Darku Prusniku, Olimpijinemu vratarju in igralcu, ki je kariero končal pri 44 letih, ko pravi, da bi se o tem, kdo je najboljši slovenski hokejist vseh časov, zelo težko odločil. "Preveč jih je in preveč jih imam vse rad. Rudi Hiti, Felc in drugi. Rajc je zagotovo v špici, vendar pa ne gre pozabiti imen, kot so Beribak, Razinger ali Kontrec, ki ga Sekelj niti povohal ni, prav tako ne Nika Zupančiča ali Marjana Gorenca. Gre za dvajset generacij in najboljši igralec vseh časov je po mojem bolj stvar osebnega okusa. Vendar pa Tomaž Vnuk vsaj po enem uspehu izrazito izstopa. S Feldkirchom je bil evropski klubski prvak, kar je edinstveno, in kolikor je meni znano, je v Avstriji celo bolj cenjen kot pri nas. Važno je, da Tomaž Vnuk ostane v hokeju. Obvlada jezike, ljudje po svetu ga poznajo, predvsem pa je pošten fant," se je ob slovesu evropske, slovenske, ljubljanske in šišenske hokejske legende izjasnil človek, ki Vnuka pozna od rojstva naprej. Kot hokejist in kot Šiškar, kar sta oba. Mimogrede. Rojstvo malega Vnuka je hokejska ekipa tistega aprila 1970 bojda zapila v Majolki na Vodnikovi, kjer je danes Vegedrom.

Štiri leta kasneje je že stopil na drsalke. Kot govori legenda, je v Tivoli na prvi trening prišel v belo-modrem dresu Toronto Maple Leafs, kanadske profesionalne ekipe. Od malega je odraščal skupaj z Dejanom Kontrecem in Andrejem Brodnikom, ki sta bila takisto rojena leta 1970, Nik Zupančič je dve leti starejši, medtem ko je Gregor Kranjc šest let mlajši. To je bil mladi Olimpijin val, ki je v sezoni 1994/1995 po dobrem desetletju abstiniranja od naslovov Olimpiji ponovno priigral naslov državnega prvaka. Seveda ne sam, ampak v kombinaciji s starejšo navezo, ki sta jo predstavljala šest let starejša vrstnika Igor Beribak in Marjan Gorenc. Ta sta enajst let prej pri osvojitvi naslova leta 1984 odigrala podobno vlogo odločilnega podmladka.

Kontrec, ki je za prvo postavo Olimpije zaigral celo dve sezoni prej kot Vnuk in je po mnenju mnogih najbolj eleganten ter sofisticiran dribler, kar jih je na tukajšnjih prostorih igralo hokej, ob slovesu kolega in prijatelja pravi: "Bil je kapetan. Takšna osebnost je, da mu je to pripadalo. Morda je do neznancev na besedah škrt, vendar pa je imel vpliv na soigralce. Imel je dobro in kvalitetno kariero. Obdržati se petindvajset let na takem nivoju, v kateremkoli športu, ni šala. V bistvu sva začela in nehala skupaj. Zame najbolj noro obdobje je bilo svetovno prvenstvo B-skupine, ko smo se po tekmi proti Estoncem prvič uvrstili v A-skupino. Tisto je bila prelomnica," meni Kontrec in dodaja, da so za starega hokejista najbolj nadležni potovanja in tovorjenje opreme. "Naveličaš se vsak dan dvakrat vleči nase dvajset kilogramov opreme, pa čeprav je marsikateri kos sodobne opreme lažji, kot je bil nekoč. Je pa res tudi, da je manj obstojna in da je njen rok trajanja le kako sezono."

Vnuk in Kontrec sta se v vsakem primeru ujemala. "On je podajal, jaz sem jih pa dajal noter. Prav tako z Gregorjem Kranjcem in Nikom Zupančičem, medtem ko mi je bil posebno ljub napad tisti z bratom Juretom in Edom Kastelicem," pravi Tomaž Vnuk. In kakšno je zdravstveno stanje hokejista po 25 letih profesionalne kariere? "Današnji hokej je v primerjavi s hokejem nekoč sicer čistejši in manj grob, vendar pa verjetno ni poškodbe, ki je nisem imel, od zloma obeh nog do poškodbe vratu. Najhujše je bilo, ko sem bil dvakrat po šest mesecev odsoten zaradi poškodbe križnih kolenskih vezi, s koleni bom imel pa tudi v nadaljevanju življenja verjetno največ težav, ker so precej zdelana. S hrbtom sem za zdaj kar v redu, nos pa nameravam v kratkem dati operirati. Kolikokrat sem imel zlomljenega? Devetkrat. Pravljično število." Zobe je vendarle ohranil, pravi. Podobno kot za Kontreca je bilo tudi za Vnuka značilno, da se ni vmešaval v pretepe: "Morda sem bil v mlajših kategorijah še nekoliko dovzetnejši za to, potem pa ne več. Tudi zunaj terena je moral biti zares ogromen razlog, da sem reagiral na tak način."

V vsakem primeru je Tomaž Vnuk edinstven Olimpijin igralec tudi po tem, da bo sploh imel poslovilno tekmo. Njegovi soigralci tega pač niso doživeli, vključno z Dejanom Kontrecem, ki je lansko sezono, potem ko je nekaj malega še poigral v nižji avstrijski ligi, prav tako sestopil z ledu. Ker si je Vnukovo slovo težko predstavljati brez prisotnosti vrstnikov, zna biti dogodek za ljubljansko klubsko upravo kar zagaten. A prepustimo zaključek tega zapisa Daretu Prusniku, nespornemu stebru športništva in hokejizma kot športno-filozofskega pogleda na svet, ki pravi: "Bilo bi lepše, če bi nehal proti Jesenicam. Zagotovo bi dobil iskren aplavz tudi od Jeseničanov."